Roke in noge je med oprimki vihtel kot pajek, na ujeto muho v pajčevini pa je spominjala njegova vihrava kodrasta pričeska. Adam Ondra je priplezal skoraj do vrha, s čimer je češki mladenič, o katerem v domovini snemajo dokumentarne filme, zmagal brez kančka dvoma. Takoj po zmagi so mu želeli čestitati prijatelji iz domovine, a počakati so morali za ograjo, nato jih je med gledalci poiskal kar Ondra sam.

Tedaj so steno že začele osvajati ženske, med katerimi je imela Slovenija v finalu dve predstavnici, Majo Vidmar in Mino Markovič. In če so moški jemali dih s skokom v zrak nekje na sredini stene, so morale ženske v določeni točki plezati z nogami naprej in glavo navzdol. Bistveno več težav od pričakovanih je imela Maja Vidmar, ki je končala na osmem mestu. »Kaj je šlo narobe? Boljše vprašanje je, ali je sploh kaj šlo prav,« je dejala na robu solz. »Ne noge ne roke me niso ubogale. Zadnji teden sem se osredotočila zgolj na tekmo v Kranju, a očitno me je nekaj zmotilo,« je zmajevala z glavo, naslednjih tekmovalk pa ni gledala. »Saj jih nimam kaj, ker natanko vem, kaj bi morala narediti, a nisem.«

Vrhunec večera je bilo plezanje Mine Markovič. Nastopila je z najboljšim izhodiščem, kar je pred stoječimi ovacijami v finalu še enkrat potrdila. Do vrha ji je zmanjkal le en prijem, toda s svojo predstavo je znova dokazala, da je športno plezanje eden najprivlačnejših športov, v katerem pride v ospredje vsa izjemnost gibanja, ki jo je zmožno uprizoriti človeško telo. »Počutila sem se super. Zaradi podpore s tribun sem dala od sebe še malce več. Lepo bi bilo priti povsem do vrha, a tudi tako je odlično,« je rekla nasmejana Mina Marković, ki je v Kranju zmagala tretjič, toliko zmag pa ima tudi v letošnji sezoni. »Po slabšem začetku sezone, ko sem bila sicer še vedno med najboljšimi petimi plezalkami na svetu, sem spet našla staro rutino, ko sem v steni ponovno začela uživati.«

Markovičeva je plezala zadnja, prvi pa je dvorano razgrel Domen Škofic. »Smer je bila med najbolj zanimivimi, raznovrstnimi in zabavnimi letos. Na koncu mi je malce zmanjkalo moči, a če mi ne bi spodrsnilo, bi lahko zdržal še nekaj oprimkov. Toda s svojim plezanjem sem zadovoljen, kar je najpomembneje,« je povedal Škofic po dosegu četrtega mesta. Pred sezono je imel bistveno skromnejše želje. Enkrat je hotel priti na stopničke, na koncu je bil med najboljšimi tremi kar trikrat. »Če bi mi kdo pred sezono povedal, kako dober bom, bi se mu samo smejal,« je dejal z vedrim obrazom. Kaj si želi v prihodnje, ni povedal povsem naravnost, a dovolj jasno: »Zmagal še nisem, tako da...«

Toda bolj kot po plezanju v dvorani je Škofic poznan kot fant, ki je preplezal Solkanski most. »Ja, to je malce hecno, saj je tekmovalno plezanje desetkrat težje, kot je bilo plezanje po Solkanskem mostu. Raje bi videl, da bi me ljudje poznali po dosežkih v športnem plezanju,« je povedal. »Toda Solkanski most je bila dobra promocija plezanja. Seveda sem tudi na mostu užival, a raje imam plezanje v dvorani,« je pripomnil. Zdaj že razmišlja o novem projektu zunaj tekmovalnih sten. »Jasno je, da bomo začeli nov projekt, toda trenutno še ne vemo, kje bom plezal. Skoraj zagotovo ne bom plezal po objektih, ampak v skali.«