Ko je Boštjan Cesar v soboto zvečer kot kapetan popeljal slovensko vrsto na zelenico Wembleyja, se je vpisal v zgodovino kot igralec z največ nastopi za nacionalno vrsto. Zdaj je pri številki 81 prehitel legendarnega Zlatka Zahovića, s 35 goli še vedno prepričljivega kralja strelcev. Od še aktivnih reprezentantov je Cesarju najbolj za petami vratar Samir Handanović, ki ima od prvega slovenskega branilca osem nastopov manj.
Cesar na kultni Wembley nima najlepših spominov. Pred petimi leti, ko je z reprezentanco prvič gostoval na tem znanem otoškem stadionu, ga je poškodoval prvi zvezdnik angleške zasedbe Wayne Rooney, ki je v tisti akciji celo izsilil enajstmetrovko. Anglija je zmagala, poškodovani Cesar pa mesec dni ni mogel na igrišče. V soboto sta si z Rooneyjem – oba s kapetanskim trakom okoli roke – spet zrla iz oči v oči, krajšo pa je vnovič potegnil Cesar. Ko je slovensko vrsto še prevevalo navdušenje ob vodilnem golu, je ravno Cesar v kazenskem prostoru zrušil Rooneyja, da je Anglija izenačila iz enajstmetrovke in si olajšala pot do zmage. »Smo potrti, saj smo vodili na Wembleyju. Če bi malce dlje zadržali vodstvo, bi bilo lahko drugače. A vseeno je treba dvigniti glave, saj smo nastopali proti vrhunskemu moštvu. Še vedno smo v igri za nastop na evropskem prvenstvu, kar je najpomembneje,« je v soboto zvečer rekel Boštjan Cesar.
Zmagoviti gol proti Italiji
V svoji karieri je 32-letni Ljubljančan doživel že marsikatero nepozabno izkušnjo. Bil je strelec znamenitega gola z glavo za zmago z 1:0 proti sloviti Italiji, ki po porazu v Celju vse do osvojitve naslova svetovnega prvaka leta 2006 v Berlinu ni več doživela spodrsljaja. V reprezentanci mu je debitantski nastop zagotovil selektor Bojan Prašnikar, dodobra pa se je uveljavil šele pod taktirko Matjaža Keka. Takrat se je tudi znotraj reprezentance izoblikovala vplivna struja nogometašev, v kateri je bil poleg Roberta Korena, Milivoja Novakovića in Samirja Handanovića tudi Cesar. Ti igralci so postali nesporni vodje slačilnice, kjer so imeli največjo besedo. Poleg vseh zadolžitev so veliko komunicirali s selektorjem Kekom in vodstvom nogometne zveze, ko je pogovor tekel o premijah za igralce.
Nogometni trenerji spoštujejo Cesarja predvsem zaradi njegovega bojevitega značaja in poštenega odnosa do nogometa. Velja za nepopustljivega branilca, ki je s pomočjo zaščitne maske igral tudi z zlomljenim nosom. Zavoljo osebnostnih lastnosti in sposobnosti na igrišču mu je zdajšnji selektor Srečko Katanec ob prevzemu drugega mandata na slovenski klopi zaupal kapetansko funkcijo, ki jo opravlja s ponosom. Glede na to, da je pred njim še nekaj let profesionalnega nogometa, bi lahko postal prvi Slovenec s stotim nastopom za reprezentanco, kar bi bil svojevrsten mejnik. Če se bo reprezentanca uvrstila na prihodnje evropsko prvenstvo v Francijo, bo to zanj po mundialu v Južni Afriki leta 2010 še drugo največje tekmovanje v dresu s slovenskim grbom.
V Chievu mu pravijo šef
Je pa Boštjan Cesar posebno zgodbo še kot najstnik spisal na klubski ravni. Ko je igral za mladince Olimpije, ga je pot hitro vodila v zagrebški Dinamo, kjer se slovenski nogometaši praviloma niso preveč naigrali. A Cesar je bil izjema. Ko mu je bilo 23 let, je Dinamu uspel velik posel, da je obrambnega igralca za dva milijona evrov poslal v Francijo k Marseillu, kjer pa ni bil najbolj zadovoljen z minutažo. Po naslednjih izkušnjah v West Bromwichu in Grenoblu se je kasneje ustalil v Italiji, kjer že več let uspešno nastopa za Chievo. Kako pomemben člen tega kluba je, pove že anekdota, da ga soigralci kličejo šef. Ker želi vselej narediti red v svojem kazenskem prostoru, večkrat prejme rumeni karton, obenem pa se zaradi svoje višine in jeklene postave dobro znajde tudi pred nasprotnikovimi vrati. Za Slovenijo je dosegel že šest golov.
Iz Cesarjevega zasebnega življenja je znano, da je srečno poročen z Zagrebčanko. Ker se mu je hrvaško glavno mesto hitro prikupilo, ni presenetljivo, da si je v Zagrebu tudi ustvaril domovanje. Čeprav je rojen v Ljubljani, bo tudi po koncu kariere verjetno ostal v Zagrebu. A do tja je vendarle še daleč...
