Minister za kmetijstvo Dejan Židan se je uklonil želji lovcev ter s spremembo uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob šakala iz zavarovane vrste prekvalificiral v lovno divjad. Država bo imela s tem resda eno skrb manj, saj za morebitno škodo na domačih živalih ne bo več plačevala sama, temveč bodo morali v svoje mošnjičke seči v lovskih družinah. Toda strokovnjaki opozarjajo, da sploh ne vemo, koliko teh srednje velikih predstavnikov psov pri nas živi, zato bi bilo zaenkrat težko zagotoviti strokovno poseganje v populacijo.
Kaj bi z upravljanjem sploh radi dosegli?
Dr. Miha Krofel z oddelka za gozdarstvo na ljubljanski biotehniški fakulteti pravi, da ni jasno, kaj bi radi s spremembo statusa šakala – za letošnjo lovno sezono resda še ni predpisanih kvot za odstrel – dosegli. »Za učinkovito upravljanje katere koli vrste, še posebno, če v populacijo posegamo z odstrelom, je seveda ključno, da imamo na voljo kakovostne podatke o stanju populacije. V Sloveniji zaenkrat ni nobenega sistematičnega monitoringa šakala, tako da bi bilo kakovostne lovsko-upravljalske načrte za to vrsto trenutno zelo težko pripraviti. Poleg tega za šakala nimamo nobenega strateškega dokumenta, na primer strategije ali akcijskega načrta, v katerem bi opredelili, kaj želimo doseči z upravljanjem te vrste,« opozarja dr. Krofel.
Po prepričanju Lovske zveze Slovenije, ki je skupaj z zavodom za gozdove uvrstitev šakala med lovno divjad tudi predlagala, je vrsta zelo invazivna in se v zadnjih letih hitro širi z vzhodnega Balkana proti zahodu. »Tudi v Romuniji in Bolgariji je bil nekoč zavarovan, vendar je tamkajšnja populacija narasla do takšne mere, da ni postal samo loven, ampak ga morajo zaradi škode, ki jo povzroča, dobesedno zatirati. Poleg vpliva na nekatere vrste divjadi se v državah s prisotnostjo šakalov pojavljajo tudi vse številnejše škode na domačih živalih, predvsem na jagnjetih,« so v Lovski zvezi Slovenije zapisali v utemeljitvi predloga za odstrel.
Šakal je v glavnem mrhovinar
A Krofel se s tem ne strinja. »Škoda zaradi šakalov je precej nizka, kar velja tudi za države, kjer jih je veliko. V Sloveniji smo imeli le nekaj posameznih potrjenih primerov napadov na ovce, za večino škode, ki se jo je pripisovalo šakalom, pa se je po opravljenih genetskih analizah izkazalo, da so bili storilci v resnici psi ali lisice. Podatki iz drugih držav tudi ne kažejo, da bi bil odstrel učinkovit ukrep.«
Proti lovskim trditvam govorijo tudi raziskave iz petih balkanskih držav, ki so jih pred enim mesecem predstavili na prvem mednarodnem simpoziju o šakalu v Srbiji. V nasprotju z nekaterimi pričakovanji so namreč pokazale, da šakal ni povzročal zmanjšanja števila divjadi in da se v večjih gostotah pojavlja predvsem na območjih, kjer so na voljo večje količine človeške hrane – predvsem klavniški odpadki. »Ker je v Sloveniji na voljo precej manj klavniških odpadkov kot v državah na Balkanu, se šakali pri nas redkeje pojavljajo okoli naselij in še vedno v majhnih gostotah, čeprav je vrsta tukaj prisotna že več kot 60 let,« pojasnjuje raziskovalec z biotehniške fakultete, ki tudi ne pričakuje, da se bo populacija šakalov pri nas v prihodnosti bistveno povečala.
Na vprašanje, kje se šakali v Sloveniji najraje zadržujejo, pa je odvrnil, da se pojavljajo predvsem po nižinah, kjer ni stalne prisotnosti teritorialnih tropov volkov. »V zadnjih letih jih najpogosteje beležimo na Ljubljanskem barju, Krasu, v Posočju in Prekmurju.«