Sindikati so minuli teden spet pokazali, da se želijo ukvarjati s politiko. Predvsem so proti vsakemu ukrepu, ki ga predlaga država in bi lahko pomenil zmanjšanje dozdajšnjih pravic, pa čeprav smo v nekaterih vidikih regulacije trga dela obstali tako rekoč tam, kjer smo formalno končali zgodbo o socialistični družbeni ureditvi. Sindikati se le medlo odzivajo na v nebo vpijoče zgodbe o zaposlovanju na črno, neplačevanju davkov in prispevkov, pa čeprav zaradi tega izgubljajo tudi njihovi varovanci. Sindikati so proti spremembam zakonodaje, ki bi omogočale enostavnejše odpuščanje in bolj prožno pojmovanje naše legendarne zaposlitve za nedoločen čas, pa čeprav veliko študij potrjuje, da prav možnost bolj prožnega odpuščanja že v kratkem času pozitivno pripomore k novemu zaposlovanju. Mehanizem je preprost, če kot delodajalec vem, da se bom človeka lahko znebil, če se bo izkazalo, da ne sodi v moj kolektiv, ali me bodo k temu prisilili ekonomski razlogi, bom lažjega srca zaposloval. So sindikati kdaj vprašali množico »prekarcev« – torej tistih, ki so danes, zato da bi preživeli, prisiljeni delati kot svobodni novinarji, kulturniki, umetniki ali espeji brez kakršnih koli pravic iz delovnega razmerja –, ali bi bili pripravljeni podpisati nekoliko manj varno pogodbo za zaposlitev, tako, ki ne obljublja zaposlitve do smrti? Prepričan sem, da bi bili presenečeni nad odgovorom. Finance