Kje bolje kot v primeru mobilnosti. In vendar se premikamo, tako ali drugače. Javni promet pri nas je sicer menda bolj tam, kjer je bil Galilejev leta 1633, a verjemite, ni vse tako črno. Vlak je, kakršen je, potuje se od tod do večnosti, a mestni promet, ta deluje. Da, z veseljem lahko ugotavljamo, da v glavnem mestu avtobusi vozijo. In to povsem sprejemljivo, točno, pokrijejo kar lepo število ulic in koncev Ljubljane. Dolgo časa je minilo, odkar sem bil kot dijak in študent njihov redni uporabnik. Vmes so prišli drugi časi, a danes se spet pogosteje zapeljem z »zelenci«. Sprva me je bilo malo strah, kam pelje katera proga, kajti sprememb je bilo vmes veliko. S pomočjo pametnega telefona pa imate shemo prog in vozne rede vedno kot na dlani, tako da ni težko načrtovati poti. In ko se takole večkrat zapelješ, ugotoviš, da je to zanesljiv in zelo sprejemljiv način premikanja od točke A do točke B. Avtobusi vozijo pogosto, so označeni, tu so prikazovalniki, čez koliko minut pripelje naslednji, vse deluje tako, kot mora. Z eno besedo: pohvalno.

Nekaj drugega je seveda čas potovanja, tukaj je še veliko rezerv; to vedo povedati tisti, ki se dnevno s tem ukvarjajo, predvsem pri semaforjih. Ti so še vedno velika neznanka za urejevalce prometa, naj imajo še tako lepe in sodobne centre z veliko zasloni in kdo ve kakšno tehnologijo, zeleni val je za Ljubljano še zmeraj velika neznanka. Iks v tej formuli, ki mu ni nihče kos.

Nerešljivi ipsilon pa so seveda ceste. Tudi o teh razvalinah najlepšega mesta na svetu smo veliko govorili in pisali. Da so urejene samo tam, do kamor se vidi iz sobe župana, kar je skrito očem, pa ni pomembno. In ko se voziš z avtobusom mestnega prometa, šele dobro občutiš, kako razbite so. Še tiste, ki so jih kakor obnovili, so narejene, kot da bi jih delali le z eno lopato. Žalostno je, da imajo potniki med vožnjo občutek, da avtobus razpada, tako razrite so. In res, dober vtis se tako presneto pokvari, pa čeprav vozniki s tem seveda nimajo nič. Nasprotno, dejansko ti še bolj trpijo, dan za dnem, ves svoj delovnik, trpijo skupaj s svojimi potniki na teh razmajanih cestah, ki pa očitno nikogar ne motijo. Vsaj tistih ne, ki dejansko živijo od nas, od naših davkov. Motijo le uporabnike mestnega prometa in tiste davkoplačevalce, ki se sprašujejo, kam za vraga gre naš denar. Da se ga lahko uporabi pametno in smiselno, govori tudi kakšen svetel primer. A več je tistih primerov, za katere bi bilo bolje, da zanje ne bi niti slišali, ker nas spravljajo v slabo voljo, ki raste v preprosto jezo, ta pa počasi prerašča v bes.