V aktualnih razmerah so naši strateški cilji številni. Med najbolj izpostavljenimi so zanesljivo trdnost povezave članic in krepitev vpliva EU in Nata ter položaja države v teh za naš razvoj in varnost najbolj pomembnih mednarodnih ustanovah. Zgodovinsko utemeljen in dolgoročen interes je tudi ohranitev prostega dostopa do odprtega morja, ki Slovenijo uvršča med države Sredozemlja. Strateški cilji naše zunanje politike so tudi ohranjanje in razvijanje vezi s Slovenci v diaspori, utrjevanje državne suverenosti in krepitev njene varnosti. Mednje sodi tudi uspešen razvoj gospodarstva, ki omogoča blagostanje državljanov in ohranjanje socialne države.

S strategijo zunanje politike država določi tudi sredstva za njeno uresničevanje. Ob načelni svobodi izbire sredstev so zlasti male države objektivno omejene na izbor »sredstev prepričevanja«. »Sredstva prisiljevanja« se praviloma uporabljajo pri uresničevanju zunanjepolitičnih odločitev v OZN, Natu in EU, posamične države pa jih (razen nekaterih, ZDA, Rusija itd.) uporabljajo bolj redko. Prepričanje, da zunanjepolitičnih ciljev ni mogoče dolgoročno uspešno uresničevati s sredstvi prisiljevanja, zlasti z vsiljevanjem, ki je povezano z nasiljem, vsebuje tudi mednarodno pravo. Razvoja ni mogoče vsiljevati s puškinimi bajoneti in raketiranjem.

Želimo, da bi Slovenija kot demokratična država v mednarodnih odnosih vedno podpirala upor zoper odtujeno oblast in težnje po svobodnem in demokratičnem življenju. Te vrednote so temeljna podlaga zunanje politike, ki jo širše razčlenjujeta tudi mednarodno pravo in pogodbe. Z njimi pridobiva država določene mednarodne pravice, dolžnosti in obveznosti, strategija pa se vsem tem obveznostim ne more izogniti. Strategija v zunanji politiki je dolgoročna usmeritev za uresničevanje vseh tistih interesov, ki jih država ne zmore ali sme uresničevati brez soglasja in pomoči mednarodnega okolja.

Nacionalni interesi in zunanja politika

Z zunanjo politiko se uresničujejo in varujejo cilji in interesi, ki jih kot dolgoročni nacionalni interes določajo razvojne usmeritve (strategije) na posameznih področjih. Naj dodam, da so vse polemike o nacionalnih interesih odveč. Če teh interesov ne bi bilo, tudi države ne bi potrebovali. Če nacionalni razvojni interesi niso jasno določeni, njihovo uresničevanje pa nadzorovano, postaja država prazen okvir, sredstvo in lovišče za interese politikantov, demagogov in tatov. To je ena od značilnosti, ki že več kot desetletje siromaši našo državo, spodkopava zaupanje v njene ustanove, poglablja razlike med prebivalstvom in znižuje socialno varnost. Zaradi teh slabosti se je že več vlad soočilo z nalogo sestaviti strategijo slovenske zunanje politike. Toda to nalogo so vedno znova preložili v prihodnost. Brez strokovno dognane razvojne vizije je bila tudi naša zunanja politika pogosto tavajoča in votla. Z dejstvom, da na številnih področjih nimamo dolgoročno določene smeri razvoja (strateških nacionalnih interesov), ki jo želimo uresničevati, bo soočena tudi sedanja vlada.

Kako udejanjati nacionalne gospodarske interese v državi, ki ni zmogla začrtati poti za prihodnji razvoj gospodarstva? Mnogo tega, kar bi lahko označili za strateško pomembno, naše vlade spreminjajo iz leta v leto. Razvojno tavamo v megli, z vsemi negativnimi posledicami. Ali bi načrt razvoja dovoljeval prodajo Telekoma, ki je za gospodarstvo zelo pomemben visokotehnološki zgled, za suverenost in varnost države pa nepogrešljivo orodje (tuji lastnik bo lahko nadziral vse uradne, poslovne in osebne komunikacije v državi!)? Kako naj zunanjepolitična strategija opredeli interese in smeri na energetskem in okoljskem področju, kjer tavamo med cilji varovanja okolja ob sočasno ogromni naložbi v novega onesnaževalca zraka in okolja TEŠ6 in sanjamo o južnem plinskem toku, ki je v nasprotju z razvojnimi cilji EU na tem področju? Kako načrtovati zunanjepolitične korake na prometnem področju, ki ga glede razvoja železniške infrastrukture že več kot dvajset let zamikamo v prihodnost? In še enkrat, ali bi strateški razvojni načrt prometnega področja dovoljeval prodajo osrednje zračne luke in njen prenos v upravljanje drugi državi? To brezumno razprodajo državnega premoženja bi bilo treba takoj ustaviti in šele na podlagi strategij dolgoročnega razvoja po posameznih področjih nadaljevati s takšnimi projekti. Krik o škodi, ki da bi jo ustavitev napovedane prodaje petnajstih državnih podjetij povzročila, pa je predvsem krik posrednikov in drugih pričakovalcev osebnih milijonskih koristi. Brez teh in drugih razvojnih programov je zapis strategije zunanje politike omejen na ponavljanje načel, ki teh aktivnosti ne morejo zadovoljivo usmeriti k potrebnim nalogam.

V Sloveniji smo razvili prakso, da z zapisom nalog v koalicijski pogodbi zadovoljujemo potrebo po dolgoročnih razvojnih strategijah za posamezna področja. Toda, koalicijske pogodbe so le zapis delovnih usmeritev za posamezne mandate vlad, zaradi hitrih menjav vlad pa niso doseženi niti v njih zapisani kratkoročni cilji in interesi. Vsaka nova vlada si zastavlja nove cilje. Država ostaja brez razvojne kontinuitete. Tako je Janševa vlada s programom koalicije težila h gradnji pogojev za ustavno novo republiko, Pahorjeva je popravljala pretekle napake, zagrešila pa tudi nove, Cerar pa si zastavlja koalicijski program moralno pravne prenove vseh družbenih odnosov, vključno z odnosi na področju zunanje politike. O vsebini teh pogodb je javnost zgolj obveščena, ni pa vključena v njihovo oblikovanje in sprejem. Njihova vsebina zato ne more prerasti v zapis temeljnih razvojnih prioritet, ki bi temeljil na interesih in volji državljanov, izražen s čim višjo stopnjo soglasja v DZ. Le tako bi strateški razvoj države postal odločitev vseh, s tem pa tudi njihova splošna družbena obveza.

Cilji, ki jih strategija ne bi smela zaobiti

Ob vseh navedenih dilemah oblikovanja strategije slovenske zunanje politike pa ni mogoče zaobiti vsega tistega, kar se kaže kot slabost in vrzel v dosedanji praksi. Naj naštejem le nekatere, po mojem mnenju pomembne vidike: organiziranost delovnih procesov v ministrstvu za zunanje zadeve, lokacija in struktura njegove zunanje diplomatske službe, razvoj diplomatskih kadrov, povezanost z drugimi državami za doseganje večje prodornosti predlogov in skupno dogovorjenih stališč, nenehna graditev mednarodnega ugleda države s strokovno in politično pretehtanimi pobudami, predlogi, stališči in aktivna udeležba v odnosih, ki osmišljajo in zagotavljajo mir, sodelovanje in enakopravnost med narodi in državami.

Naše ministrstvo je prevzelo večnivojsko notranjo organiziranost (referat, oddelek, sektor, direktorat in generalni direktorat; temu sledi politični del strukture – generalni sekretar, državni sekretar in minister). Takšna organiziranost delovnega procesa je po mojem mnenju primerna v največjih evropskih diplomacijah. Koristna bi bila temeljita analiza delovnih rezultatov tako po kvaliteti kot hitrosti odziva. Slovenija je objektivno omejena pri številu diplomatskih predstavništev, zato je toliko bolj pomembna njihova lokacija. Številne obsežne regije naši bilateralni odnosi zanemarjajo. Poudarek na razvoju gospodarske diplomacije v naših predstavništvih je ob obstoječem številu diplomatskih predstavništev močno omejen. Zanemarjena je vse večja razvojna moč Južne Amerike, pomembnih držav Azije in Afrike. Problematično je tudi kadrovsko področje, saj zaradi omejitev novih zaposlitev diplomatska služba ostaja brez podmladka in novih znanj, ki jih razvijata visokošolsko izobraževanje in raziskovanje. Kadri v ministrstvu se soočajo z nerazvitim sistemom dopolnilnega izobraževanja, v katerega bi bilo treba vključevati vse uslužbence in funkcionarje, ki vstopajo v različne usklajevalno-pogajalske procese znotraj EU ali v drugih mednarodnih ustanovah. To vrzel bi lahko zapolnila diplomatska akademija kot oblika zagotavljanja specializiranega izobraževanja in kadrovskega izbora za dosego odličnosti slovenske diplomacije. Vse našteto sodi med dolgoročne usmeritve in naloge strategije.

RS je vključena v več regionalnih povezav. Toda v nobeni od teh povezav z drugimi državami ne dosega razvoja odnosov, ki bi omogočali skladnost stališč, vsestransko razumevanje in medsebojno podporo predlogom pri urejanju posameznih zadev v EU (usklajeni nastopi v delovnih telesih EU, vse do soglasnih odločitev v Svetu EU). Po nekoliko »napihnjeni« zavrnitvi povabila držav višegrajske skupine (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska), da se tudi Slovenija vključi v to povezavo, smo se znašli na političnem obrobju. Z izgubo ocene, da smo »zgodba o uspehu«, pa se je naš položaj v EU še poslabšal. Danes bi nas višegrajske države medse sprejele le v nekakšnem statusu države nečlanice (4+1). Ta oblika članstva ni v našem interesu, sodelovanje z državami Srednje Evrope (v katere izvažamo za preko 2 milijardi evrov) pa bomo morali razvijati tudi v prihodnje na dvostranski podlagi.

V EU so tudi druge povezave, v katere pa Slovenija geografsko in razvojno ne sodi. Za premostitev sedanje osame moramo poiskati svojim ciljem in interesom bližje države. Teh povezav pa nikakor ne gre iskati niti na Balkanu niti v drugih okoljih, ki smo jih zgodovinsko že doživeli in preživeli (morda bi to lahko bila bolj razvita povezanost držav Alpe-Adria). Nosilci najpomembnejših vlog (predsednik države, vlade in zunanji minister) bi morali začeti vzpostavljati te povezave bolj aktivno in usklajeno. Z njimi bi povečevali svoj vpliv in položaj tako v zvezi kot drugih mednarodnih povezavah. Prepričan sem, da je to zelo pomembna strateška usmeritev prihodnje slovenske zunanje politike.

Suverenost se potrjuje s samostojnim odločanjem

V koalicijski pogodbi lahko preberemo, da se partnerke zavzemajo »za suvereno in državniško naravnano zunanjo politiko« in da bo »ključna usmeritev povrnitev kredibilnosti in krepitev zunanjepolitične prepoznavnosti«. Zapisano je tudi, da bo »temelj delovanja RS v mednarodnih organizacijah aktivno zagovarjanje človekovih pravic, krepitev človekove varnosti in spoštovanje mednarodnega prava«. Tudi to so dolgoročne strateške usmeritve, ki bi morale biti ne le vsebina nove strategije, temveč že dejstvo dosedanje zunanje politike. Prva zaveza takšne politike bi bilo priznanje Palestine, ki se vse bolj kaže kot pogoj za mir med Izraelom in Palestino. Prav tako pa bi naša prizadevanja morala postati bolj razpoznavna pri preseganju krize v Ukrajini in pri preprečevanju vse večjih nesoglasij med EU in Rusijo, kjer je stopnja zaostritev v medsebojnih odnosih že podobna tistim iz obdobja hladne vojne in lahko hitro preraste v vojni spopad širokih razsežnosti.

Te in druge moralno-civilizacijske usmeritve, zapisane v strateški zunanjepolitični dokument, ki bo sprejet po javni razpravi v zakonodajnem telesu, morajo postati dolgoročna obveznost vseh (ne glede na menjavo vlad), ki pooblaščeno vstopajo v mednarodna razmerja. Le tako bomo uspešno povrnili in gradili ugled države, ki bo v mednarodnih odnosih znana po svojih vrednotah in načelih ter spoštovana kot pobudnica pravičnih in produktivnih predlogov za reševanje mednarodnih vprašanj in nasprotij.

Državni zbor, ki je edini ustavni pooblaščenec za določanje strategije razvoja na vseh področjih, bo letno moral preverjati tudi uresničevanje sprejete zunanje politike. Ocenjeval bo dosežene rezultate in določal nove napotke za doseganje strateško določenih ciljev. Le v njegovi pristojnosti so tudi vse spremembe v strategiji določenih ciljev in interesov. Strategija slovenske zunanje politike bo ob vseh navedenih postopkih in posledicah tudi za področje zunanje politike uvedla ustavni red in delitev oblasti med zakonodajnimi in izvršilnimi organi, kar je bilo v preteklosti nekajkrat zamegljeno.

Peter Toš je diplomat v pokoju.