Sebastijan Horvat je najbrž zamudil priložnost, da bi izbrano vlogo antikrista, pa tudi virtualno zaušnico neprijazni in žaljivi recenzentki izvedel kot zavezujoč družbeni gestus in tako s predstavo kot z odgovorom svojim kritikom vrgel rokavico v obraz reakcionarni paradigmi slovenskih družbenih elit. Ko se je namesto za artikuliran javni nastop odločil za zasebno korespondenco, se je ujel v vnaprej nastavljeno past, iz katere se ni mogel rešiti. Namesto avtentične obrambe osebne prizadetosti in zagovora pravice do občutljivosti in lastne zmotljivosti se je odločil za vulgarno govorico ulic in bifejev, namesto avantgardistične umetniške poteze pa smo dobili tipičen meščanski škandal, s katerim je Horvat zapravil dobršen kos svojega ugleda, svojim nočem pa najbrž ukradel miren spanec in počitek.

Pri medijskem stampedu, ki ga je sprožila objava Horvatovega elektronskega dopisa Zali Dobovšek, ne preseneča toliko njegova množičnost kot izjemen trud avtorjev kritičnih komentarjev pri izdelavi interpretacij. Že dolgo nismo v slovenskih medijih brali toliko res dobro napisanih in tehtno argumentiranih kritičnih analiz, ali začutili toliko strasti, ki so jih njihovi avtorji položili v svoje besede, navsezadnje niti toliko užitka, kaj užitka, naslade, ker je nekomu spodletelo. Ker se je zmotil, naredil napako. Ker je, o groza, morda celo ustvaril slabo predstavo. (Ne vem, ni se mi uspelo prebiti med izbrano elito, ki jo je lahko videla.) Ker ni naredil predstave v skladu z vnaprejšnjimi (političnimi) pričakovanji. Ker je pri reakciji na negativne kritike ravnal primitivno, nekulturno in samovšečno, čeprav je s tem branil svoje delo. Ker je neki kritičarki prepovedal prihodnje oglede svojih predstav. Seveda je vmes tudi nekaj umirjenih in trezno argumentiranih kritik, ki se jim Horvat ni mogel izogniti, pa tudi kakšno zaskrbljeno opozorilo, da je histerija ušla z vajeti in da so novinarski komentatorji za »uničenje« treh stavkov iz nekega e-maila uporabili povsem nesorazmerna sredstva. Gledano v celoti pa je vse skupaj nevarno preseglo okvir »običajnega« medijskega linča. Zdaj gre že za uničenje človeka, za njegov izgon iz javnega življenja, za pozive k bojkotu njegovih projektov, celo za prepoved dela. Racionalno analizo in pokroviteljsko pridigarstvo so nekateri komentatorji stopnjevali v histerično kričanje in zlovešče bobnanje, ki napoveduje vojno kar vsej neubogljivi in nedisciplinirani umetniški sceni, predvsem tistemu delu, ki se, kot radi rečejo, hrani pri državnih jaslih, zraven pa kritizira razne ministre, ki vendar hočejo kulturi samo dobro. Ki zgolj blati in onečeja kot solza čisto družbeno (in kajpak tudi politično) gnezdo, ki ne služi javnosti (javnemu interesu) na zapovedan način, ki ne sestopi s Parnasa nadutosti in se ne valja skupaj z nami v istem blatu, ki v svojih umetniških storitvah ne izraža duha časa in naših skupnih občutkov, nelagodij in trpljenja, temveč nekaj po svoje solira, ali, če še malo zaostrim: ki statusa umetnika kot javnega uslužbenca ne razume kot častnega naziva služabnika javnosti, prevajalca kolektivne misli v svoje umetniške projekte in proizvajalca pogumnih gledaliških predstav, ki bodo sovragu pokazale vraga, ne pa ga uspavale z nekakšnim medlim samospraševanjem. Horvatu je uspelo združiti in skoraj poenotiti siceršnje ideološke nasprotnike, kajti z istim besednjakom ga napadajo tako »levi« kot »desni«, v njem pa vidijo nekakšno zlobno, neodgovorno, moralno popačeno personifikacijo vseh kulturnikov, kot se glasi tradicionalna žaljivka. Na tej sceni bi bilo treba narediti red. Kako fino je, če kdo, na primer predsednik vlade, tu in tam naredi malo reda. Pa tudi mi, kritiki, bomo naredili red. Dovolj nam je, da nas ti preobčutljivi umetniki nenehno samo sovražijo, ko jih mi kritično ljubimo, nas zmerjajo in klofutajo. Jih bomo pač ignorirali in prenehali pisati o njihovih predstavah, kot že zdaj ignoriramo dve tretjini slovenske gledališke produkcije. Seveda bo tudi to v interesu javnosti, najbrž njene pravice, da ne ve.

Da, nekoč sta bili Nacija in Partija, danes je Javni interes, ki nas kolektivno zasužnjuje. Vse to bobnanje, ves ta ropot v nekaterih legah srhljivo spominja na neke druge čase, da bi rad človek za Hermannom Hessejem vzkliknil: »O, prijatelji, nikar takih tonov.« Če bi kaj pomagalo. Horvatovega ravnanja ni mogoče braniti niti opravičevati, je pa z njim sprožil pomembne procese izrekanja. Zdaj bolje vemo, kaj nas še čaka.