Kes ma olen?*

»V vojni se Rusi požvižgajo na ženevsko konvencijo,« je rekla Marin.

Ko je odšla, sem šel spet na njen računalnik in se malo bolj poučil o rusko-estonskem nacionalnem vprašanju.

Samo milijon jih je, teh Estoncev, ne tako kot nas Slovencev, ki to samo pravimo v pesmi. Preostalega četrt milijona v državi je Rusov. Razmerje med narodoma je ob ljudskem štetju 1934. leta znašalo 11:1 (v prid Estoncev), ob ljudskem štetju leta 1990 pa le še 2:1. Glavna razloga sta bila stalinske deportacije Estoncev in sovjetsko načrtno spodbujanje priseljevanja ruskega življa v neruske sovjetske republike. Ko se je Estonija osamosvojila, je priznala novo državljanstvo vsem, ki so bili rojeni pred sovjetsko okupacijo (torej pred letom 1940). Poznejši priseljenci in njihovi potomci, ki so povečini ruskega rodu, pa so morali za pridobitev državljanstva izpolniti nekatere pogoje: zaprositi za državljanstvo, priseči zvestobo novi državi in opraviti izpit iz znanja estonščine kot edinega uradnega jezika. Nedržavljani – ki pa jim Estonija, če so tu bili za stalno prijavljeni pred letom 1990, priznava rezidentstvo, torej status stalnih naseljencev – nimajo volilne pravice, kar se državnih in evropskih volitev tiče, lahko pa se udeležujejo lokalnih. Razmerje med narodoma se je, kot je pokazalo štetje leta 2011, izboljšalo v prid Estoncev, tako da zdaj znaša malo manj kot 3:1. A skupno število nezadržno upada, ne le zaradi zmanjšane rodnosti, ki je nasploh značilna za razvite evropske države, marveč tudi zaradi pospešenega izseljevanja tako Rusov (v domovino) kot Estoncev (na Zahod). V deželi, ki je leta 1991 imela poldrugi milijon prebivalcev, jih je zdaj četrt milijona manj.

Za slovenske emigrante torej obljubljena dežela, ki skoraj ne pozna brezposelnosti! (Industriji gre dobro in je inovativna, imajo svoje energetske vire in celo svojo Silicijevo dolino – estonski je na primer Skype.)

Edini brezposelnež je menda tisti klošar na Pikku, pa še ta je imel, ko sem ga zadnji dan še enkrat srečal, v čelu na istem mestu svežo rano in ga je torej šteti med predstavnike tehnološke inovativnosti pri iskanju vbogajma.

Poudarjam, da rezidenti niso izgubili svojih pravic, kot so jih izbrisanci v Sloveniji. Rekel bi, da se tudi v tem izraža pravilo, po katerem narod ravna z ljudmi, ki jih doživlja kot tujek, toliko bolj v rokavicah, kolikor manjši je. Nemci so njega dni skušali tujek zbrisati z obličja sveta, Slovenci so se zadovoljili z administrativnim izbrisom, medtem ko so Estonci samo začasno vzdignili jezikovno letvico. (Izpita so zdaj oproščeni vsi, ki imajo opravljeno vsaj osnovno šolo v estonščini, država pa tudi financira namenski jezikovni tečaj do višine 380 evrov.)

Malo sem si potem pogledal te njihove znamenite sklone. Zares težka sta le dva: genitiv in partitiv. Kajti nominativ je pač nominativ, osnovna oblika, in se ga naučiš obenem z besedo. Genitiv in partitiv pa sta namenjena izražanju, recimo, dovršnosti ali nedovršnosti dejanja(!), ki zadeva samostalnik, obenem pa tudi nadomeščata pomanjkanje akuzativa. Težava je v tem, da se pri teh dveh sklonih spremeni tudi sama osnova. Vse takšne nepravilne razlike se je treba naučiti pri vsaki besedi posebej – po posluhu in iz slovarja, kjer so v ta namen zapisani vsi trije osnovni skloni. Velikokrat naredijo spremembe osnovo neprepoznavno, tako je npr. genitiv fižola (uba) – oa; zabave (pidu) – peo, ovce (lammas) – lamba, moškega (mees) pa mehe.

Kar se tiče preostalih trinajstih sklonov, so za nas Slovence mala malica. Kar pri njih opravljajo deklinacijska obrazila, opravljajo namreč pri nas predlogi. Če bi v slovenščini vpeljali pravilo, da je treba predložne zveze pisati skupaj – torej ne »na mizi«, temveč »namizi« – potem pa bi dodatno prepisali, da mora predložni del stati zadaj – torej ne »namizi«, temveč »mizina« – nazadnje pa sklenili, da naj se osnova ne spreminja – torej ne »mizina«, temveč »mizana« … in enako seveda »mizapod, mizapri, mizačez, mizaod, mizav, mizaokrog, mizapri« in tako naprej, čisto nazadnje pa bi se, da bo bolj zanimivo, odločili, da predložne členke v besedi nadomestimo s stalnimi, vendar drugačnimi črkovnimi skupinami – torej ne »mizana«, temveč »mizauae«, ne »stolpod«, temveč »stolall« itn., bi bili dokaj na istem kot Estonci. Lahko bi jih celo premagali po številu sklonov, ker imamo še precej več predlogov.

* * *

Za ta zadnji dan sva imela v načrtu vožnjo s turističnim omnibusom. Obstajajo tri proge, rdeča, modra in zelena.

Ob nakupu 24-urne vstopnice, ki velja za vse proge, sva dobila še vsak svoj par slušalk. Kabelček priključiš v vtičnico pred sedežem in si izbereš, v katerem jeziku želiš komentar. Žal se je vozniku prvega avtobusa, na rdeči liniji, mudilo, morda na kosilo, in tako je vožnja vseskozi prehitevala besedilo. Ko sva bila na kraju, na katerega čudesa sva imela biti opozorjena šele minuto ali dve pozneje, seveda nisva vedela niti tega, na katero stran naj sploh gledava. Edino jadralnega centra, zasnovanega za OI 1980, nisva spregledala, ker je pač prevelik. In radijskega stolpa tudi ne, ker je previsok.

Glavna atrakcija naslednje, modre linije me je malce razočarala. Ko sem zagledal lokasti obod velikanske odprte školjke, ki je sijal v oranžnem tonečem soncu, sem bil prepričan, da vidim modernistično streho nogometnega stadiona. A slušalke so dve minuti po tistem, ko smo se odpeljali mimo, povedale, da bomo zdaj videli Lauluväljak, kakor se po estonsko reče »Parkfestivalapesmi«. Tam se Estonci vsaka štiri leta dobijo na, uganili ste, Festivalu estonske pesmi.

Gre za najbolj množično pevsko zborovanje sploh. Predstavljajte si stiški tabor slovenskih pevskih zborov – kjer je zadnjič zaključno pesem zapelo 2500 grl – dodajte še vse poslušalce, potem pa to impozantno število pomnožite z deset. Zadnjič je hkrati pelo 30.000 ljudi, 80.000 pa jih je poslušalo. Preostalih 90 odstotkov prebivalstva je nastop spremljalo po televiziji.

Ko se je začel boj za osvoboditev izpod Sovjetov, so Estonci znova posegli po pesmih, kakor so storili že v času nacionalne pomladi v 19. stoletju. Njihov miroljubni prehod v samostojnost se tako imenuje »pojoča revolucija«. Medtem ko so drugje žvižgale krogle ali vsaj granitne kocke, so se Estonci vsakodnevno zbirali v spontane zbore in prepevali domoljubne pesmi. Nazadnje jih Sovjeti niso mogli več poslušati in so odšli.

Ponovljena rdeča linija – na avtobusnem vetrobranu je bil prilepljen kostanjev list, pa sem ga imel za oznako zelene linije – je bila definitivno razočaranje, ne zato, ker so bile atrakcije iste, ampak ker sem imel od vse babilonščine iz slušalk (malo sem se igračkal z gumbom) že tako nabuhlo glavo, da sem začel pozabljati še tisto, kar sem slišal na prvi vožnji: o talinskem radijskem stolpu, ki da je bil nekaj časa najvišja zgradba v Evropi, pa o Kadriorgu, eni najbolj ohranjenih četrti lepih lesenih vil, kjer imajo kdove zakaj palačo Karla Velikega in Svinjino jezero (Swain Lake) in ženski kip, ki menda uteleša lepoto ruske nacionalne pijače (Rus-alko).

Ob pol petih sva sprevidela, da modra linija, ki nama je še manjkala, ne vozi več. Meni je bilo prav: želel sem si domov in spati, nemara sanjati. A zaman – Bernarda je oznanila, da je prišel veseli čas nakupovanja spominkov in darilc.

Svoj pohod je začela v spominkarni pri vhodni ulici v staro mesto in se potem metodično pomikala naprej, jaz pa sem kot legvan čakal zunaj in občasno, kadar me je nezadovoljstvo dovolj pogrelo, vstopil in jo vprašal, ali se ne bi raje dobila jutri ob istem času na istem mestu. Polagoma so se njeni standardi hvalabogu le znižali, dokler se mi nazadnje ni celo pustila pregovoriti, naj stopiva na kramarsko tržnico pred turistično avtobusno postajo, na kateri so Rusinje prodajale izdelke iz volne z narodnimi (estonskimi, finskimi, ruskimi) vzorci.

Cenovno niže se ni dalo in tako se je nakupovalna orgija polegla.

Bernardo je nakupovanje poživilo. Rekla je, da se ji bo vse življenje zdelo, da bivanja v Estoniji nisva s pridom izkoristila, če se zdajle ne popeljeva v zrak z balonom, ki naju je dražil že vse te dneve, saj sva ga, kjerkoli v mestu sva bila, opažala, kako se dviguje pod nebo nad pristanom. Odcapljala sva torej do nabrežja. Medtem ko sva čakala, da se spusti izpod neba, sem zvrnil vase espreso, čeprav kave sicer ne pijem. Takoj sem začutil poleg zdaj že običajnega drdranja v telesu še tisto posebno drhtenje, ki spremlja kofeinsko zastrupitev.

Bila sva edina potnika, kar glede na ceno vstopnic – po 25 evrov – niti ni bilo čudno. Baloonboy je napovedal, da se bomo glede na vetrovne razmere štiri minute vzpenjali, štiri minute spuščali, tri minute pa se bomo zibali na najvišji točki vzpona, v višini 120 metrov.

Vseskozi smo ostali seveda pripeti na jeklenico. Nič nisem ugovarjal. Balon je bil dokaj živahen, če se mi ni samo zdelo zaradi kofeina. Povedala sva baloonboyu, kaj vse sva si ogledala, in Bernarda ga je vprašala, ali misli, da bi bilo v Tallinnu še kaj, kar sva spregledala ali zamudila.

»Nič takšnega ni,« je zadonel skozi veter. »In name se lahko zaneseta, saj to, kar sta vidva videla in kar bi še lahko videla, vidim jaz od tu zgoraj vse hkrati.«

Nebospust, ki je sledil, je bil skoraj religiozno doživetje.

Zvečer smo šli na nogomet, čeprav sem rekel, da bi raje spal. A ženski sta me pograbili in me stlačili v avto in smo šli. Potrebovali sta me za spremstvo, da ju obvarujem pred pijanimi navijači.

Slišal sem, da imajo v Estoniji velike probleme z alkoholizmom. A če bi to držalo, potem bi se tudi videlo na stadionu in okrog njega. V resnici nisem v množici nikogar zavohal, slišal nisem nobenega pijanskega vriskanja, pred vhodom ni bilo skupinic s PVC kozarci ali klokotajočimi papirnatimi vrečkami. Razlog je gotovo v tem, da sva bila slovenska navijača samo midva z Bernardo, ki sva nepivca.

Po mojem je za statistično izkazano visoko porabo alkohola zaslužen predvsem turizem: sama sva videla, ko sva šla od balona domov, množice Fincev, ki so se v poznopopoldanski uri vračale iz obrežnih supermarketov na trajekt – moški so nosili gajbice, ženske pa so bolj diskretno vlekle za sabo kovčke na kolescih, iz katerih je rahlo žvenketalo. Zdaj mislim, da končno razumem tisti čudni izrek, češ da ima vsak Finec Finko, nima pa vsak Danec Danke.

Lahko da je estonski alkoholizem v upadu tudi zato, ker Estonija od leta 2008 viša davek na alkoholne pijače. Pivo na glavnem trgu v starem mestu stane recimo 4,5 evra. Žal se je enako vzdignila tudi cena za nealkoholno pivo, ki sem ga naročil jaz. Kdo bi razumel ta svet?

Ko sem glede tega vprašal baloonboya, je odvrnil, da turist na glavnem trgu ne plačuje maliganov, marveč privilegij, da lahko opazuje druge turiste, kako se zbegani prijemljejo za denarnico.

Pri petju himne smo se slovenski navijači bolje odrezali, kajti z Bernardo znava obe kitici Zdravljice in smo torej imeli 100-procentni uspeh, medtem ko sem med Estonci opazil nekatere, ki so samo odpirali usta. Seveda, človek se navadi tudi takih reči, če nima posluha in če je moral kot otrok prepevati Internacionalo v 30.000-grlnem zboru.

V drugem polčasu mi je le uspelo malo zadremati, a prebudilo me je nekakšno vpitje. Vpili so Estonci, saj so nam zabili gol. Med vpijati je bila tudi ekstatična Marin, ki je prejšnje dni večkrat rekla, da ne razume, kaj ima človek od gledanja športa, pri katerem se utegne edina odločilna reč zgoditi v nekaj sekundah, ves drugi čas pa se nič ne zgodi.

Zdaj pa je z dvignjeno dlanjo terjala od mene, da ji s svojo plosknem obnjo.

Potem sva šla z Bernardo k Marin domov samo še po prtljago. Mudilo se je namreč na letalo. Prišel je čas za slovo – in za končni preizkus. Rekel sem: »Marin, imam srčno prošnjo. Nisem utegnil prebrati do konca Literarnega umora. Če ti je prav, bi knjigo vzel s sabo na avion, ti pa v zameno zadrži mojega Leva Grossmana.«

In glej, nič ni imela proti.

»Če pa se ti stoži po Batyi Gur, pridi v Bratislavo ponjo.«

Ko pride – če pride – jo bom vprašal po tisti jeruzalemski fotografiji, sem pomislil, izrekel pa nisem.

* * *

Uro po polnoči sva bila že na letališču.

Moram še enkrat pohvaliti Estonce. Nikjer drugje še nisem videl, da bi bili vhodi (gates) poskriti sredi velikanskih fotografij estonskega gozda ali oblikovani kot žrelo božičnega kamina, pa da bi bili sedeži v čakalnicah pisano tapecirani, pa da bi bila na voljo celo čakalnica s fotelji in s priročno večjezično knjižnico s pesniškim napisom:

Če še nisi na dnu berila,

vzemi knjigo na letalo,

ko se vrnil boš, vrnila,

nam prineseš, kar bo ostalo.

Vzel nisem nič, saj sem imel Batyo Gur. A sem tudi njo pustil pri miru; raje sem odprl še enkrat Pogovore v estonščini in angleščini. Čutil sem, da je tole čakanje zadnja priložnost, da osvežim svoje znanje estonščine. Ko bom na Lufthansinem letalu, me bo gotovo prijelo, da bi se učil prusko.

Polistal sem torej do Drugega pogovora.

Našemu pacientu, to sem kmalu sprevidel, se ni nič dobrega pisalo. Doktor Jones ga je očitno odpeljal v sanatorij zaprtega tipa, verjetno kje v osami na deželi. Moža sta se sicer še naprej vljudno menila, a čutiti je bilo, da potuhnjeni doktor ne pove vsega, kar bi bilo mogoče povedati.

Gospod Black: Ima gospod Green veliko hišo?

Doktor: Ne, nima velike hiše, ima majhno hišo.

Gospod Black: Gospod Green, ali imate stanovanje?

Gospod Green: Ne, nimam stanovanja, imam majhno hišo.

(Doktor očitno grdo pogleda g. Greena, češ naj se ne meša v strokovne pogovore; op. BG)

Gospod Black:: Koliko sten ima hiša?

Doktor Jones: Ima štiri stene.

Gospod Black:: Koliko vrat ima hiša gospoda Greena?

Doktor Jones: Ima dvoja vrata.

Gospod Black: Koliko oken ima?

Doktor Jones: Ima šest oken.

Gospod Black: Ima soba streho?

(Iz takih vprašanj bi se dalo na prvi pogled sklepati, da je g. Black potrjeno blazen, seveda pa je mogoče, da skuša le premeteno zbrati informacije, ki bi lahko koristile pri snovanju in izpeljavi pobega iz ustanove.)

Doktor Jones: Ne, nima strehe, ima strop.

Gospod Black: Ali je v hiši gospoda Greena kuhinja?

Doktor Jones: Tako je, v mnogih velikih hišah pa imajo tudi dvigalo.

Gospod Black: Kje pa je v hiši g. Greena kuhinja?

Doktor Jones: V pritličju.

Gospod Black: Kje so spalnice?

Gospod Green: V prvem nadstropju.

Gospod Black: Kje je jedilnica?

Gospod Green: Ta je v pritličju.

Gospod Black: Je tudi dnevna soba v pritličju?

Gospod Green: Tako je, tudi ta je v pritličju.

Polistal sem do Tretjega in videl, da v njem doktor zvijačno preverja, ali g. Black pozna dneve v tednu: »Recimo, da je danes sreda. Kateri dan bo torej jutri?«

G. Black se je kar dobro držal; tudi mesece je znal našteti v pravilnem zaporedju. Potem ga je doktor vprašal:

»Mi lahko poveste, koliko je ura?«

G. Black je odvrnil: »Torej, moja ura kaže pet čez drugo, vendar se nima smisla zanašati nanjo, kajti včasih prehiteva, včasih pa zaostaja.«

Nehote sem pogledal na svojo zapestno uro, darwilko, ki sem jo podedoval po očetu in ki je prav tako nekaj časa zaostajala, odkar pa mi je padla na tla, prehiteva, če je ne pozabim točno na vsake tri ure in pol naviti: in glej, res je kazala pet minut čez drugo!

Ne vem, najbrž sem bil od vsega spoznanjanja estonskih prelesti in zbliževanja z Marin že tako izčrpan, od neprespanosti pa kar blodnjav, da se mi je v tistem trenutku, resno govorim, zazdelo, da sploh nisem Branko Gradišnik, ki bere o gospodu Blacku, ampak gospod Black, ki se mu sanja, da je Branko Gradišnik.

Seveda, še inverzne kratice nakazujejo, da je tako: GB>BG!

In Marin – kdo je Marin?

Gotovo le odmev Marina Čilića, ki ga, jojme, ne morem gledati niti v finalu, na, prav zdajle ta hip igra z Japoncem, v vsej tej škratovski avli pa ni niti enega monitorja, ki bi namesto urnika odletov kazal dvoboj!

Tedaj se mi je posvetilo, za koga je g. Haas napisal svoj priročnik; polistal sem na začetek, slovesno vstal in v estonščini in slovenščini prebral Bernardi uvodno vprašanje Prvega pogovora: »Kes ma olen? Who am I?«

»Kdo si? Ti si tale, na!« In mi je podala pasoš. Ličnost se pridodaje uz legitimaciju. Mislila je, da jo terjam za svoj potni list, kajti pred dnevi sva ju bila pred vkrcanjem nevede zamenjala in je imela ženska na šalterju kar nekaj dela, preden je ugotovila, kateri od naju je kateri. Odprl sem ga in rekel: »Ha, če sem Branko Gradišnik, zakaj pa nisem bil o tem obveščen?«

To so zadnje besede, ki jih pomnim – vse do trenutka, ko se je že po pristanku v Frankfurtu k meni sklonila stevardesa in mi povedala, da je Marin Čilić pometel z Nišikorijem. Po izidu jo je bila povprašala Bernarda, ki je povsem pravilno predvidevala, da me bo novica, najsi bo dobra ali slaba, izvlekla iz stuporja.

In res je pomagalo.

* * *

Knjižico g. Haasa še vedno tu in tam prebiram, seve brez pretiravanja, pač kolikor mi dovoli doktor Jones.

Ravno včeraj sem naredil primerjalno analizo: dobil sem namreč knjižico German for Travellers iz tako rekoč istega časa (1970). Moram reči, da je razlika med knjigama kot razlika med Homerjevo Odisejo in, khm, pričujočim spisom. Pri nemškem priročniku je metodičnost razvidna že na zunaj: margine strani posameznih odsekov so različno obarvane, da človek takoj najde, kar potrebuje. Odseki si sledijo takole: po splošnem uvodu (od izgovarjave do osnov slovnice) pride Prihod (na letališče), razdeljen na pregled potnega lista, rektalni pregled, carinski pregled, iskanje izginulega postreščka, hotelsko rezervacijo, najem avtomobila/taksija, hotelsko recepcijo, napitninske manevre, registracijo, hotelske storitve, odjavo itn. Potem pride rjava sekcija, posvečena živežu in pijači. Zelena sekcija se namenja ogledovanju Nemčije, sprostitvi, rekreaciji, druženju – tu je celo razdelek »Kako se spoprijateljiti«, ki bi mi tako prav prišel pri Marin, če bi ga bil našel že v remekdelu g. Haasa – rumena nakupovanju in drugim storitvam (frizer, krojač…), črna bančnemu in poštnemu poslovanju, rdeča vožnji z avtomobilom, prometnim predpisom, servisiranju avtomobila ipd., zadnja, modra, pa urgenci, boleznim, nesrečam. Tudi duševni simptomi so pojasnjeni, na str. 178-179 je opisan celo moj primer. Na koncu je seveda še stvarno kazalo.

Skratka, človek si s knjižico lahko zares pomaga. Takoj se vidi, da so Nemci sistematičen narod, ki se v tujih deželah dobro znajde – spomnimo se Karla Maya, pa baltskih plemičev.

Avtor te sijajne knjižice je neki »Ed Berlitz«; ime mi zveni ameriško, priimek nemško, torej gre za križanca dveh praktičnih nacij, in to se pač vidi.

Gospod Haas, o katerem ne najdem na internetu nič, zagotovo ni bil praktičen človek. Če že najdete v njegovi knjigi kako koristno poglavje, recimo »Popravilo električnega likalnika«, boste nazadnje odkrili, da si z navodili ne morete nič pomagati, ker električni likalnik sploh ni pokvarjen, ampak je »Nora« (tako pomenljivo je dotični ženski osebi ime) samo pozabila stakniti vtič v vtičnico! Me prav zanima, kateri popotnik po Estoniji, ki mu pregori likalnik in si mora zlikati hlače za na Pevski festival, si bo znal pomagati s tem.

Morda je imel g. Haas sicer plemenit namen, a so sovjetske oblasti iz prislovične nezaupljivosti do tujcev nanj pritisnile, češ da sme postreči zgolj s takšnimi pogovori, od katerih ne more imeti informativne koristi morebiten imperialistični špijon, prav tako pa si z njimi ne bi mogel pomagati estonski dijak, ki bi prebegnil na Zahod?

Kakšna neumnost, ta strah: uspešna pot je prav nasprotna pot, pot zbliževanja.

Moram pisati Marin, ona lahko kaj doseže na globalni ravni!

Marin Möttus je oseba iz mesa in krvi, ne umislek moje bolestnosti, direktorica odseka za Azijo, Afriko, Avstralijo in Latinsko Ameriko znotraj estonskega Välisministeeriuma (zunanjega ministrstva).

Zamisel, ki ji jo moram posredovati, je tale: Estonija bi za potrebe peripatetičnega prerekanja lahko ponudila svetu svoje zares neverjetne lepote in samote. Seveda ni treba, da pride celokupno prebivalstvo vsake nacije, še sploh ne ruske, saj v tem primeru še celo japonski dresnik ne bi preživel – dovolj bo, da se dogodka v rednih terminih, podobnih olimipijadam ali pevskim festivalom, udeležujejo njihovi voditelji. Pa naj se prerekajo in zbližujejo.

Če ne najdejo drugega Kissingerja ali Metternicha, jim lahko pri tem pomagam jaz.

Izkušenj sem si nabral dovolj še v avgustu, ko sem vzpostavljal miroljubno sožitje med našimi štirimi psi.

Konec

* Kdo sem?