Vsakega umetnika je že prijelo, da bi potrkal kritiku na vrata in ga povprašal po zdravju. Nečimrnost je naša poklicna deformacija in laže, kdor pravi, da ga slabe kritike ne ganejo in nima ob njih občutka, da se mu godi nezemeljska krivica. Eni jih zato ne berejo, drugi jih berejo le, če so na pomirjevalih, tretji pa kritikom pošiljajo ljubezenska pisemca in jim grozijo s klofutanjem. Tem tretjim je, kot vemo, ime Sebastijan Horvat. A ko se je v preteklih dneh nadenj usulo iz vseh slovenskih ust, bi nepoučeni opazovalec pomislil, da v naši deželi vemo, kaj je prav, še več, pomislil bi, da kritike in kritiko pri nas spoštujemo in cenimo.
Malo morgen.
Izpad Sebastijana Horvata zaradi slabe kritike njegove Igre o Antikristu v etru Radia Študent, je v bistvu razkril enega temeljnih problemov našega kulturnega prostora in družbe. To, da so vsi tako pridno hiteli drug za drugim obsojati njegovo nedopustno početje, še zdaleč ne pomeni, da je Sebastijan izjema, ki potrjuje pravilo. Ne, pravilo je, da se užaljenosti ne izkazuje v javnosti. Vsaj ne na tak način.
A zaradi kritik so v Sloveniji užaljeni domala vsi. Pisatelji s kritiki obračunavajo kar na straneh svojih romanov, politiki kritične novinarje vlačijo po sodiščih, trenerji se gredo silenzio stampa, gospodarstveniki ob vsaki priložnosti pojasnjujejo edino pravo resnico, javni uslužbenci pa užaljeni celo odstopajo. Ni ga v državi junaka, ki bi znal sprejeti kritiko kot neizbežni del poklicnega vsakdana. Kritika je pri nas zato nujno neosnovana, porojena iz osebnih zamer in žlehtnobe, je zarota stricev iz ozadja ali plod skritih interesov.
In zato ni poanta zgodbe o Sebastijanovih pisemcih v tem, da nimate pravice groziti kritiku s klofutanjem. S tem se, kot smo videli, celo pri nas vsi strinjajo. A nekdo bi moral pojasniti ljudem, ki prostovoljno vstopajo v javni prostor, še to, da nimajo pravice biti užaljeni. Ker niso otroci in nismo v peskovniku. In moral bi reči: župani, direktorji, ministri, selektorji, zdravniki, režiserji, profesorji, sodniki in tudi novinarji, nimate te pravice, ker je kritika sestavni del vašega posla in pika. Ali trije klicaji. Lahko se vam zdi kritika še stokrat neutemeljena in nestrokovna, ostane vam le to, da jo požrete, pohvalite kuharja in daste napitnino natakarju. Če tega niste sposobni, zamenjajte poklic in si poiščite manj odgovorno delo.
Na žalost ne poznam razlogov za to, da je naš javni prostor zasičen z nezrelimi užaljenci, a sumim, da mora biti nekaj zelo narobe z našim šolskim sistemom, če iz šol prihajajo sami preobčutljivi geniji, ki ne prenesejo niti najmanjšega dvoma v svojo nezmotljivost. Sicer se ne spomnim, da bi se nam učiteljice v šoli opravičevale za vsako štirico, a nekaj zagotovo ne štima, če toliko odraslih ne zna preboleti, da so bili na izpitu slabše ocenjeni.
In če ni šolski sistem, ki otrok ne navadi na kritiko, so lahko krivi le še starši, ki hvalijo celo otrokov kakec sredi sosedove dnevne sobe. A potem bi morali resno razmisliti o kolektivni spremembi vzgoje, ker tako naprej enostavno ne gre več. Živeti v družbi, kjer so vsi, od predsednika države do zadnjega občinskega svetnika v občini Mokronog-Trebelno, zaradi nečesa užaljeni in vneto dokazujejo svoj prav, je milo rečeno naporno. Vsi so po krivici kritizirani, vsi po krivici obtoženi in obsojeni. Vsem se v tej državi godi krivica, ker nihče ni ničesar kriv in se nihče ni zmotil in ni nihče ničesar zavozil. Švica pa še vedno nismo.
In tudi genialnih umetniških stvaritev je bore malo. Zato je odgovor na vprašanje iz prvega ostavka seveda »Ne!«. Ne, kritika ne bi zadavili, ker vas nihče s pištolo ne sili, da snemate filme, ali režirate igre o antikristih, in ne, ne bi ga oklofutali, če bi vam prišel preblizu, ker ste za svoje delo dokaj solidno plačani in ker to plačilo, če ste morda pozabili, vključuje tudi sprejemanje kritik. Vedno pa se lahko prekvalificirate v prostovoljca v humanitarni organizaciji.