Še bolj kot ti nenehni politični napadi, katerih prikriti namen je seveda, zaradi doseganja določenih političnih ciljev, sejanje dvoma v vsakršno sodno odločitev in spodkopavanje, rušenje avtoritete celotnega slovenskega sodnega sistema, sodniške službe ter sodne oblasti na splošno, pa žalostijo pavšalne sodbe o neučinkovitosti, neuspešnosti, zaostalosti, politični motiviranosti slovenskega sodstva, ki jih javno izrekajo nekateri akademski kolegi in ugledni pravniki. Še bolj šokantno pa je dejstvo, da te pavšalne sodbe akademskih kolegov ne temeljijo niti na eni resni znanstveno utemeljeni, empirični, pravno-ekonomski ali ekonometrični študiji, ampak ostajajo na ravni gostilniškega kvantanja. Takšni nenehni napadi, klevetanja ne samo da spodkopavajo temeljne postulate moderne demokratične države, so moralno in demokratično popolnoma nesprejemljivi, ogrožajo temeljno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno, pač pa predstavljajo neposredno grožnjo ekonomski substanci, blaginji te države.

Naj pojasnim. V dosedanji razpravah o delovanju sodnega sistema, o morebitnih omejitvah trajnega sodniškega mandata in ob političnih napadih na vlogo in delo slovenskega sodnika je žal popolnoma spregledana in zanemarjena njegova vloga za učinkovito delovanje ekonomskega sistema izmenjav, gospodarstva ter povečevanja blaginje celotne družbe, ki pa zna biti ena njegovih najpomembnejših. Neodvisen, visoko usposobljen in kvaliteten sodnik je namreč ključnega pomena za delovanje vsakega uspešnega ekonomsko-gospodarskega sistema, posledično ključnega pomena za doseganje gospodarske rasti in s tem tudi za povečevanje in ustvarjanje splošne družbene blaginje v Sloveniji. Sodniška vloga oziroma sodna institucija je za delovanje ekonomskega sistema izmenjav pravzaprav neprecenljiva, saj s svojimi visoko strokovnimi in neodvisnimi odločitvami v morebitnih sporih med igralci na trgu obstoječo negotovost med njimi pretvarja v gotovost. Ta gotovost omogoča medsebojno zaupanje, zaupanje omogoča sodelovanje, to pa omogoča izmenjave, ki ustvarjajo, pospešujejo gospodarsko rast, povečujejo alokacijsko učinkovitost in s tem tudi povečuje družbeno blaginjo. Pravzaprav že od Adama Smitha, utemeljitelja ekonomske znanosti, vemo, da je prav od dobro delujočih sodnih institucij in vladavine prava odvisna dolgoročna blaginja narodov.

Za ilustracijo vzemimo svet, v katerem bi nam v morebitnih sporih namesto sodnika sodila »ulica«, posamezniki iz recimo političnih strank, interesnih združenj (katerih usta so sicer polna pravičnosti in visokoletečih moralnih načel) ali recimo nekakšni sodobni vsemogočni odrešitelji, mesije. Ti posamezniki, ki naj bi v vsakem trenutku točno vedeli, kaj je prav in kaj ni (dokler preganjamo naše nasprotnike, je vse prav, ko temne sence padejo na nekoga izmed nas, pa gre seveda za nekakšno zaroto temnih, mračnih sil preteklosti itd.), ki naj bi vedeli, kako že enkrat končno narediti red v tej naši deželici, bi pri svojem razsojanju in odločanju preprosto metali banane. Če bi banana padla na levo, bi zmagala stranka na levi, če bi padla banana na desno, bi zmagala stranka na desni. Čeprav bi bil takšen sistem na prvi pogled izjemno učinkovit (izjemno hitro razsojanje, nobenih pritožb ali kasnejših razveljavitev sodb v pritožbenih postopkih, nizki stroški razsojanja spora, nobenih stroškov pravosodnega sistema itd.), bi v resnici, namesto tako želenega absolutnega reda, povzročili katastrofičen razpad precejšnjega dela trenutne ekonomske aktivnosti in gospodarskega sistema. Kaj kmalu bi se vrnili na stopnjo ruralnih ekonomij in propadlih držav tipa Somalija ter se znašli v mračnem srednjem veku. V takšnem novem svetu bi na koncu obstajale samo še simultane, hkratne blagovne izmenjave iz rok v roke, torej posli, kjer razpolagalni in temeljni posel potekata istočasno, medtem ko bi tisti sekvenčni posli, pri katerih izmenjave niso sočasne (ti pa predstavljajo okoli 90 odstotkov današnje sodobne ekonomske aktivnosti), v veliki meri preprosto izginili.

Takšen novi red bi tudi v veliki meri onemogočil zaupanje ali sodelovanje med subjekti, vse to pa bi vodilo v izjemno zmanjšanje gospodarske aktivnosti (določenega dela transakcij preprosto ne bi bilo), s tem pa v tudi v izjemno zmanjšanje družbenega blagostanja. Analitično gledano takšna 50:50 verjetnost v očeh pravnika-ekonomista v resnici pomeni čisto špekulacijo, situacijo, ki je najbolj podobna tisti v igralnici in ki bi posledično odprla Pandorino skrinjico moralnega hazarda, oportunističnega obnašanja in špekulacij. Ko te samooklicane moralne avtoritete, odrešitelje ter borce za pravičnost nadomestimo z vladavino prava in z neodvisnim, visoko izobraženim sodnikom, se ta špekulacija spremeni v na primer 90-odstotno gotovost odločitve v morebitnem sporu med subjektoma. Pogodbeni stranki se bosta v primeru morebitnega spora lahko z veliko verjetnostjo zanesli na gotovost sodnikove odločitve, in s tem posledično tudi na sam obstoj in iztožljivost njune pravice/terjatve. Takšna gotovost (in ne špekulacija) pa potem dejansko omogoča zaupanje med strankami, ki omogoča sodelovanje, ekonomsko aktivnost in gospodarsko rast, kar končno vodi do povečevanja družbene blaginje.

Seveda trenutno stanje v sodstvu še zdaleč ni idealno. Zahteva dodatne izboljšave, ki naj prispevajo k večji učinkovitosti našega sodnega sistema, in kliče k nadaljnjim naporom za zmanjšanje sodnih zaostankov. Vendar pa je trenutna pot nenehnih groženj, političnih napadov na sodstvo, pavšalnih sodb in žalitev uničujoča, napačna in popolnoma neprimerna. Ekonomska analiza prava v svojih številnih študijah tako priporoča uporabo tako imenovanih pozitivnih motivacijskih mehanizmov (korenčkov), ki vplivajo na izpolnjevanje sodnikove funkcije zadovoljstva in s tem povečujejo njegovo motivacijo za delo, in kategorično, rigorozno odsvetuje uporabo palice (npr. odvzem ali omejitev trajnega mandata, grožnje z kazenskimi postopki in politično lustracijo) oziroma dopušča samo njeno strogo omejeno uporabo, saj lahko to zaradi identificiranega multiplikacijskega učinka pripelje do direktnih zlorab in izkoriščanja, videnega v tako imenovanih »črnih obdobjih« v polpretekli evropski sodni zgodovini. Tako kot vsi drugi ljudje tudi sodniki delujejo v povezavi s svojo funkcijo zadovoljstva, omejitve in vzpodbude. Slovenskim sodnicam in sodnikom moramo tako povrniti ugled in sloves, tako med njihovimi kolegi kot v družbi in okolju, ki jih obkroža. Omogočiti jim je treba hitrejše napredovanje, jih ustrezno nagraditi, v njihove vrste pritegniti najboljše bodoče mlade diplomante prava, več vlagati v njihovo nenehno izobraževanje (tako pravno kot ekonomsko) ter jim omogočiti skrb za njihovo zapuščino, vpliv in sled, ki jo bodo s svojimi odločitvami pustili v razvoju prava in pravne znanosti. Z besedami Adama Smitha, naj njihovo delovanje vodi k blaginji nacije.

Doc. dr. Mitja Kovač, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani