Tako je dejal zdaj že bivši davčni svetovalec, ki deluje v enem od finančnih centrov sveta, londonskem Cityju. Njihova vrata so odprta vsem, ki si lahko privoščijo ponudbo na ključ; 200.000 funtov za to, da lahko menedžerski bonus ob koncu leta v žep pospravite neobdavčen ali pa si plačilo korporativnega davka ali davka na dividende znižate na minimum. In to povsem zakonito. Pri čemer se vam bo investicija v davčnega svetovalca v obliki zmanjšanja davčnih obveznosti v povprečju povrnila že v enem mesecu(!). Optimizacija davkov je v davčnih oazah resnično fantastična.

Gre za posel, v katerem so številke tako nepredstavljive in izmuzljive – kot je dejal moj sogovornik, je večina denarja pravzaprav skritega med davčnimi oazami, saj denar na bančnih računih ostaja le nekaj ur dnevno – da podatkov o tem, koliko denarja se pretaka v sistemu, ne premore nihče. Niti baselska Banka za mednarodne poravnave, niti bančni regulatorji, niti raziskovalci, ki se trudijo razvozlati finančne skrivnosti, v katere so zavite davčne oaze. Le redke države tovrstne podatke sploh objavljajo. A za lažjo predstavo razsežnosti fenomena vseeno zapišimo nekaj ključnih številk.

Po zadnjih ocenah britanske nevladne organizacije Tax Justice Network je v davčnih oazah skritih 21 do 31 bilijonov dolarjev zasebnega finančnega premoženja, kar znaša okoli osem odstotkov celotnega svetovnega zasebnega premoženja. Državni proračuni naj bi bili, ker je premoženje v davčnih oazah malo ali nič obdavčeno, letno oškodovani za okoli 200 milijard dolarjev. Za lažjo perspektivo problema se najpogosteje uporablja primerjava s podatkom o uradni razvojni pomoči manj razvitim državam, ki je lani dosegla 135 milijard dolarjev. Ker, kot bomo videli v nadaljevanju, davčne oaze najbolj škodujejo prav državam tretjega sveta.

In to je le premoženje posameznikov. K temu je treba prišteti še davčno oškodovanje, ki ga državam povzročajo podjetja – predvsem multinacionalke, preko katerih se po podatkih Svetovne trgovinske organizacije (STO) odvija okoli 70 odstotkov celotne mednarodne trgovine – najpogosteje s tako imenovanimi transfernimi cenami in siceršnjim izogibanjem korporativnim davkom. Po nekaterih ocenah naj bi bile države v razvoju s tovrstnimi praksami letno ob okoli 500 milijard dolarjev oziroma trikratnik uradne razvojne pomoči. Poudarimo še enkrat, vse te prakse omogoča zakonodaja. Ne gre za utajevanje davkov ali pranje denarja iz nezakonitih poslov, kot so preprodaja orožja, prepovedanih drog, prostitucija, trgovina z ljudmi ipd. Desetine milijard dolarjev oškodovanja zaradi nezakonitih poslov, ki jih omogočajo davčne oaze, je k zgornjim številkam treba še prišteti.

Vojna med prvim in tretjim svetom

»Kaj zanima veliko korporacijo, kot je na primer Apple? Zanima jo, kako bo plačala čim manj davka na licenčnine, intelektualno lastnino in dobiček. Za to je primernih pet držav, ki ponujajo najnižje davčne stopnje in/ali najbolj prijazno regulativo na svetu: Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Švica in Irska. Na Nizozemskem davka na intelektualno lastnino, licenčnine in podobno sploh nimajo,« pojasnjuje davčni svetovalec iz Londona. In kako se velikani, kot so na primer IKEA, Amazon, Apple, Blackstone, BNP Paribas, Citigroup, Commerzbank, Fedex, Gazprom, GlaxoSmithKline, Procter&Gamble, Sberbank, Unicredit Group, Vodafone..., ki so se znašli na seznamu afere Luxembourg leaks, ki jo je razkril mednarodni konzorcij raziskovalnih novinarjev ICIJ, izognejo plačilu davkov?

»Ena najbolj razširjenih praks so transferne cene. Podjetja trdijo, da s prodajo na nekem trgu, na primer v Sloveniji, niso ustvarila dobička, ker morajo pokriti stroške intelektualne lastnine, ki je te izdelke ustvarila in sploh omogočila njihovo prodajo. Ta 'proizvajalec' pa je podružnica, ki jo multinacionalka registrira na primer na Nizozemskem. Če na primer Apple v Sloveniji proda za milijon evrov izdelkov, hkrati prikaže na primer za 999.999 evrov stroškov, ki jih ima do podružnice na Nizozemskem. Podjetje se tako s pomočjo transfernih cen izogne plačilu davka v državi, v kateri posluje,« pojasni sogovornik in doda, da je to povsem zakonito, seveda pa ni etično. »Odvija se velika vojna med prvim in tretjim svetom, v kateri tretji svet izgublja. Edina, ki se temu uspešno upira, je Kitajska. Kar je zagotovo dobro za tretji svet, manj pa je najbrž všeč razvitemu svetu,« o globini problema transfernih cen in na splošno izogibanja plačevanja davkov meni sogovornik.

Čeprav se glavnina sredstev v davčne oaze po ocenah raziskovalcev tega fenomena še vedno prelije iz razvitega sveta, je negativen učinek relativno višji v razvijajočih se državah. Nekatere razvijajoče se države naj bi bile zaradi nezakonitih davčnih praks ob kar okoli 30(!) odstotkov proračunskih prihodkov, kar je osupljiv podatek. Gabriel Zucman z London School of Economics na primer ocenjuje, da imajo posamezniki in podjetja iz razvijajočih se držav v lasti okoli 30 odstotkov vsega premoženja v davčnih oazah, preostalo pa je v lasti posameznikov in podjetij iz razvitega sveta.

Tanka meja med zakonitim in nezakonitim

In kje je v tej zgodbi Slovenija? Podatki o tem, koliko kapitala je iz Slovenije odteklo v davčne oaze, so si izjemno različni. Celo raziskovalci, ki se s tem ukvarjajo, podajajo izjemno nasprotujoče si ocene. Tako je na primer svetovalec Tax Justice Network James S. Henry v zadnjem poročilu o stroških davčnih oaz ocenil, da je iz Slovenije v letih 1992 do 2010 neregistrirano in neobdavčeno odteklo okoli 41 milijard dolarjev kapitala, nedavno pa je na posvetu v Ljubljani ocenil, da bi lahko bila vsota skoraj dvakrat višja. Predstavnik Banke Slovenije je takrat dejal le, da so številke pretirane. Še en dokaz, kako neraziskano je poslovanje z davčnimi oazami.

Če so zgornje številke vsaj približno točne in če poenostavljeno predpostavimo, da bi na ves ta kapital morali plačati danes veljavni davek od prihodka pravnih oseb (17 odstotkov), to znese skoraj 7 milijard dolarjev dodatnih davčnih prihodkov v dveh desetletjih. Če smo bolj konservativni in obdavčimo zgolj dobičke, ki naj bi jih ustvaril »pobegli« kapital (8,2 milijarde dolarjev), bi to pomenilo 1,4 milijarde dolarjev dodatnih davčnih prihodkov. A, ponovimo še enkrat, parkiranje kapitala v davčnih oazah je povsem zakonito. Seveda pa to še ne pomeni, da podjetja in posamezniki davčnih oaz, ki pogosto ponujajo zaščito bančne tajnosti in ne zahtevajo vseh podatkov o lastniku premoženja, ne izkoriščajo za utajo davkov ali skrivanje denarja iz nezakonitih dejavnosti. Davčni organi, tudi slovenska finančna uprava, pri načrtnem nadzorovanju poslovanja Slovencev z davčnimi oazami iščejo prav takšne kršitve slovenske davčne zakonodaje, kar je lani pripeljalo do okoli 13 milijonov evrov dodatno obračunanih davčnih obveznosti. Med kršitvami je zelo pogosto navidezno prikazovanje poslov (navidezne storitve, navidezna vračila are itd.), s čimer si kršitelji zvišujejo odhodke in posledično znižujejo davčno osnovo.

Da poskuša neko podjetje ali posameznik utajiti davke, kar je nezakonito, je pogosto mogoče ugotoviti že iz oblike firme, na katero prenese premoženje. Ko sogovorniku povem, da so novinarji Dnevnika v več zgodbah naleteli na močno prepletene lastniške mreže podjetij, ki domujejo na številnih naslovih v več davčnih oazah po vsem svetu, do končnega lastnika v verigi pa so se dokopali le stežka ali pa jim sploh ni uspelo, brez pomišljanja izstreli, da gre v teh primerih za poskus prikrivanja denarja, pridobljenega iz nezakonitih poslov. Močno prepletene lastniške strukture, v katerih se posamezne firme pogosto selijo iz ene v drugo davčno oazo, pa tudi sicer kažejo na poskus prikrivanja lastništva in s tem utaje davkov, še doda.

Priljubljena oblika prikrivanja lastništva so tudi tako imenovani »trusti« (skladi), kjer lastnik premoženja sklene upravljalsko pogodbo s skrbnikom, ki mora s premoženjem upravljati v interesu upravičenca. »Te sklade je mogoče elegantno izkoriščati, saj pogodbe niso povsod javno dostopne. Tako je povsem mogoče, da je lastnik, ki je premoženje prenesel na sklad, hkrati tudi njegov upravičenec. Skladi so priročni, če se lastnik premoženja želi izogniti plačilu davka na premoženje ali dedovanje,« pojasnjuje nekdanji davčni svetovalec iz londonskega Cityja. Ampak, davčni uradi imajo najbrž dostop do takšnih skrbniških pogodb, povprašam. »Odvisno od davčne oaze. V nekaterih teh pogodb niso dolžni hraniti ali razkriti,« pove in doda, da je to še do nedavna veljalo za Liechtenstein, kjer pa so po aferi Zgoščenka morali začeti razkrivati upravičence pogodb.

Še posebej priročne za izogibanje plačevanja davkov so dobrodelne fundacije, pravi in se nasmehne, ko mu povem, da sta najbogatejša Slovenca svoje premoženje prenesla na dobrodelno fundacijo v Liechtensteinu. »Recimo, da se vam ob koncu leta obeta milijon funtov bonusa. Če v državi velja 50-odstotna obdavčitev, kar pomeni, da boste polovico bonusa morali plačati državi, se lahko temu zakonito izognete tako, da podjetje bonus nakaže dobrodelni fundaciji, registrirani v davčni oazi. Fundacija vam nato bonus izplača tako, da vam odobri milijon funtov posojila, brez roka zapadlosti. Davka tako ne boste plačali, ker posojilo ni dohodek,« opiše pogosto uporabljen način izogibanja davčnim obveznostim.

Ob tem se spomni nekega španskega izvršnega direktorja, ki se je prišel v njihovo podjetje pozanimat, ali bo moral plačati davek na dva milijona evrov, ki jih bo od delodajalca prejel na bančni račun na Kajmanskih otokih. Davčni svetovalec je komaj zadrževal smeh. Očitno direktor še ni bil seznanjen z delovanjem magičnega sveta davčnih oaz. Velika španska podjetja imajo namreč navado, da svojim direktorjem polovico plače nakazujejo na španski bančni račun, preostalo polovico pa z enega kajmanskega računa na drugega, pojasni sogovornik. Igro, kot še pravi naš sogovornik, sicer vodijo tako imenovani veliki štirje – Deloitte, PricewaterhouseCoopers, Ernst&Young in KPMG, ki sledijo geslu: »Če te ni zraven, si neumen.«

Novi ukrepi povsem neučinkoviti

Zadnji teden v oktobru je petdeset članic OECD v Berlinu ob pestrem naboru visokoletečih izjav in navdušenem ploskanju podpisalo sporazum o avtomatični izmenjavi podatkov o finančnih računih med državami, s čimer naj bi davčnim oazam stopili na prste. Najnovejše analize učinkov dosedanjih ukrepov zoper davčne oaze kažejo, da imajo regionalno ali kako drugače obarvani ukrepi bolj malo pozitivnih učinkov. Zucman je tako ugotovil, da so se sredstva iz tistih držav, ki so jih zajeli novi ukrepi iz let 2009, 2010 in 2011, enostavno začela prelivati v države, ki niso podpisovale novih sporazumov, na primer na Kajmanske otoke, v Singapur in Hongkong.

Res je, da se je del kapitala, ki je bil parkiran v davčnih oazah, še posebej tistih na evropski celini, vrnil domov, vendar v zelo omejenem obsegu. V davčnih oazah je vse več kapitala. Zgolj ameriška podjetja danes v davčnih oazah prikazujejo desetkrat več dobičkov, kot so jih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ugotavlja Zucman. Posledica tega zakonitega »bega« kapitala je, da so se efektivne stopnje korporativnih davkov v ZDA znižale s 30 na 20 odstotkov. In v drugih državah razmere niso nič boljše. Premoženje v davčnih oazah se je po podatkih Zucmana od leta 2008 do leta 2012 povečalo za kar četrtino. Od leta 2009, ko je skupina dvajsetih največjih gospodarstev na svetu G20 napovedala konec bančne tajnosti, so se zgolj v Švici sredstva, ki jih tamkajšnje banke upravljajo za tujce, povečala za 15 odstotkov. In tudi če bi se odlivi v davčne oaze začeli zmanjševati, to še ne bi pomenilo konca davčnega oškodovanja držav. Doslej skrito premoženje namreč po ocenah Tax Justice Network ustvarja tako visoke neobdavčene donose, da so ti dobički dosegli že okoli 60 odstotkov celotnih odlivov od leta 1970 do 2010.

Zucman zato ostaja precej pesimističen. Kot je pojasnil za Dnevnik, je avtomatična izmenjava podatkov sicer velik napredek v primerjavi z izmenjavo podatkov na podlagi zahtevka, vendar pa opozarja, da obstajajo resni pomisleki o učinkovitosti sporazuma. Pričakuje namreč, da bodo nekatere države in finančne institucije na nova pravila pristale zgolj na papirju, v praksi pa bodo še naprej nepripravljene sodelovati. »Da bi to preprečili, bi morali jasno opredeliti sankcije in kazni,« je prepričan Zucman, ki dodaja še, da bi morali oblikovati svetovni finančni register, v katerem bi se zbirali podatki o lastništvu finančnega premoženja. »To bi ne bilo koristno zgolj za izterjavo davkov, ampak tudi za spremljanje finančne stabilnosti, čezmejnih kapitalskih tokov in druge namene,« je še pojasnil Zucman.

Morebiti bi takšen register dokončno razrešil tudi uganko o »črni snovi« oziroma milijardah, ki manjkajo v mednarodnih statistikah o investicijah in plačilnih bilancah. Če namreč seštejete vse primanjkljaje in na drugi strani vse presežke, ugotovite, da so primanjkljaji precej večji. Trenutno najbolj slaven ekonomist Thomas Piketty ta pojav slikovito opiše s stavkom, da je Zemlja očitno zadolžena pri Marsu. Razliko so ekonomisti sprva pripisovali statistični napaki (pomanjkljivim statističnim podatkom, napakam pri zajemu, ocenah itd.), vendar pa se ta razkorak iz leta v leto povečuje. Ob napredovanju statističnih orodij in zajema podatkov bi, če bi dejansko šlo za napako pri ocenah, razkorak moral biti seveda vse manjši. Ta razlika naj bi bila parkirana v davčnih oazah.

S tem bi se najbrž razblinil tudi mit o tropskem otoku kot davčni oazi. Naš sogovornik, nekdanji davčni svetovalec, opozarja, da so daleč največje davčne oaze ameriške zvezne države, med njimi je najbolj znana Delaware, in Velika Britanija. »Če se preselite v Veliko Britanijo, vam ni treba plačevati davkov na nobeno premoženje, ki ga imate v tujini. Zato se v Veliko Britanijo selijo množice novopečenih bogatašev iz Rusije,« pojasni in doda, da se je celo motociklist Valentino Rossi skušal s prijavitvijo prebivališča v Veliki Britaniji izogniti plačilu davka na dohodke, ki jih ustvari z dirkanjem, a se mu ni izšlo, ker so davkarji ugotovili, da v Veliki Britaniji ni preživel dovolj časa – vsaj polovico leta.

Največjih davčnih oaz ali, če želite, oaz bančne tajnosti na lestvicah, ki jih objavlja OECD ali pa katera druga medvladna organizacija, ne boste našli. To bi bilo politično nekorektno, ali kot je v nedavnem pogovoru za eno od nemških televizij dejal aktualni predsednik evropske komisije: »Nihče me še ni uspel prepričati, da je Luksemburg davčna oaza.« Luksemburška davčna zakonodaja je v celoti skladna z evropskim pravnim redom, je še dejal takrat, po zadnjih razkritjih raziskovalnih novinarjev pa je postal manj zgovoren.

Za zaključek spomnimo na še eno zgovorno afero, ki jo je spodbudila čudežna dežela davčnih oaz – afero Bono. Glasbena skupina U2, ki se je z Bonom na čelu proslavila z zbiranjem razvojne pomoči za Afriko, je leta 2006 registrirala firmo na Nizozemskem, da bi si zagotovili nižjo obdavčitev prihodkov. V nedavnem pogovoru za The Guardian pa je Bono stopil v bran irskemu davčnemu sistemu, ki da je z nizkimi davčnimi stopnjami Ircem zagotovil blaginjo, kot jo poznajo danes. Povsem zakonito, seveda. Kakšen paradoks!

V objektivu davčne oaze panamski dokumenti