Pred sabo imamo vse elemente dobre farse: Beogradu so medtem na vrat na nos ušle vse jugoslovanske republike in zatem iz ohlapne državne skupnosti še »drugo oko glave«, Črna gora, ter na koncu neodvisno Kosovo, Vojvodina zahteva nazaj ukradeno avtonomijo, Sandžak in Preševska dolina bi še več, s famozne meje Karlobag-Karlovac-Virovitica se je umaknila celo častna straža, aktualna srbski premier in predsednik, Srbija v dvesto letih zgodovine, od Smederevskega sandžaka do danes, ni bila manjša, v javno komunikacijo takšne male, skrčene Srbije pa se je bučno vrnil mitomanski arhaični avgmentativ »Velika Srbija«.
Vojislav Šešelj je tako na beograjsko letališče priletel kot dron z zemljevidom Velike Srbije, kot pričakovani odgovor na provokacijo albanskih nacionalistov, ki so pred mesecem dni na tekmi Srbija:Albanija sredi Beograda z malim dronom na stadion JLA spustili zemljevid Velike Albanije s Kosovom in Albanijo, zajetnimi deli Srbije, Črne gore in Grčije ter več kot polovico Makedonije.
Krog je tako sklenjen, oziroma se je ponovno začel, odvisno, od kod gledate. Medtem so namreč vsi narodi v tem nesrečnem prostoru dali tiskati zemljevide s svojimi zgodovinskimi mejami in nepreglednimi velikodržavnimi ozemlji. Ni je na Balkanu tako majhne državice, da ne bi imela svoje »velike« verzije: tukaj je to stvar statusa in prestiža in sramota za vrlega nacionalista je, če nima doma zemljevida svoje Velike Države, ki vključuje vsaj še eno ali dve sosednji ter dele vseh okoliških.
Jasnih pravil igre ni – ponekod je takšno veličastno carstvo nekoč davno res obstajalo, ponekod naj bi obstajalo, ponekod je malo manjkalo, da bi obstajalo, včasih so to zgodovinska ozemlja, včasih etnična, včasih naravno določena, včasih jezikovna, spet drugič kartografi svojo domišljijo osvobodijo spon in se s flomastrom igrajo po zemljevidu kot Jackson Pollock na platnu ali pa se jim po zemljevidu Evrope preprosto polije kava in se tako z Božjo previdnostjo izriše njihova Velika Domovina od enega konca kontinenta do drugega, točno takšna, kot bi morala biti, če ji ne bi na njeni veličastni zgodovinski poti tega preprečile velike svetovne sile in dve svetovni vojni.
Po pričakovanjih so na tragično velikosrbsko farso prvi odgovorili Hrvati, ki jim ni bila dovolj slavna Hitlerjeva Nezavisna država Hrvatska, ki je iz slabo razumljivih razlogov vključevala vso Bosno in Hercegovino, ne pa tudi celotne Hrvaške, in tako je Velika Hrvaška iz mokrih sanj hrvaških nacionalpsihopatov vključevala BiH, dele Srbije in Črne gore, v kasnejši izpopolnjeni verziji pa še kompletno Slovenijo, »alpsko Hrvaško«.
Na tragično velikosrbsko-velikohrvaško farso so seveda odgovorili Bošnjaki in v zakloniščih risali obnovljeno kraljestvo Tvrtka I. Kotromanića, legendarno Veliko Bosno, ki poleg današnje BiH vključuje zahodno Črno goro z Boko Kotorsko, srbsko Raško, dele Hrvaške in kompletno Dalmacijo s Splitom, Trogirjem, Šibenikom ter otoki Bračem, Hvarom in Korčulo.
Tako ni bilo presenečenje, ko se je kava po zemljevidu Evrope razlila tudi slovenskim nacionalpsihopatom. Kot odgovor na velikohrvaške pretenzije do Dežele so velikoslovenci združili Veliko Karantanijo z znamenito Zedinjeno Slovenijo in Napoleonovimi Ilirskimi provincami s sedežem v Ljubljani ter skrojili Megaslovenijo z Istro, Hrvaškim primorjem, Dalmacijo in Dubrovnikom ter deli Avstrije in severne Italije vključno s Trstom.
Nazadnje, da se ne bi osramotili, so svoje zgodovinsko carstvo domislili še Makedonci, in tako so na makedonski televiziji Sitel nedavno razgrnili zemljevid Velike Makedonije, ki poleg delov Albanije in Srbije vključuje še tako imenovano Pirinsko Makedonijo na jugu Bolgarije ter Egejsko Makedonijo, pravzaprav kar vso severno Grčijo. Ne toliko zaradi pomanjkanja zgodovinskih ambicij kot zaradi pomanjkanja papirja najbrž velikomakedonci še niso restavrirali imperija očeta svoje domovine Aleksandra Makedonskega in izrisali pet milijonov kvadratnih kilometrov Velike Makedonije od Skopja do Himalaje in od Kaspijskega jezera do afriške Sahare.
Ko se je na koncu z dronom sredi Beograda spustila še Velika Albanija od Niša do Igumenice, se spletna zajebancija z zemljevidom Velike Črne gore – z Bosno, Srbijo, Hrvaško, Slovenijo in vso severno Italijo do Monaka in Züricha – naenkrat ni več zdela farsa. Črnogorski šaljivci so resda duhovito demontirali balkansko megalomitomanijo, toda na zemljevidu sveta Velika Črna gora celo kot zajebancija ni videti nič bolj neresna in duhovita od Velike Hrvaške, Velike Albanije ali Velike Srbije: če je na primer moj Split tako v Veliki Hrvaški kot Veliki Srbiji, Veliki Sloveniji in Veliki Bosni, zakaj ne bi bil še v Veliki Črni gori?
Igrajo se pijani balkanski kartografi, in tako je Dubrovnik v Sloveniji, Hrvaška do Sarajeva, Sarajevo v Srbiji, Bosna do Niša, Niš v Makedoniji, Srbija do Skopja, Skopje v Albaniji, Makedonija do Dubrovnika, Dubrovnik v Sloveniji, Hrvaška do Ljubljane, polivajo pritlikavi naciopati kavo po zemljevidih in se prepirajo, kdo ima večjega.
Krog se je sklenil, oziroma ponovno začel, odvisno od kod – na Balkanu pa, bogme, tudi od kdaj – gledate. Ali, laično, kaj je bilo prej: tragedija ali farsa.