Priznam pa, da sem korenito spremenil mnenje, ko sem iz ust enega navdušenih udeležencev v tem projektu izvedel, da sem osebno udeležen v njem in da je opotekajoče pristajanje modula Philae omogočil tudi moj osebni finančni prispevek; ker smo menda Evropejci, vsak z nekaj centi, omogočili kolosalni znanstveni dosežek, kajti delovanje Evropske vesoljske agencije, ki je laboratorij poslala na komet, pač ni osebni projekt ponorelega bogatuna, ampak evropske politike, ki z veseljem porine roko v vrečo z EU-proračunom. Resda me nihče ni vprašal, ali bi rad imel svoje cente na kometu, ampak če smo že tam in si s tem odpiramo možnost, da srečamo kakšnega E.T., potem tudi moj skepticizem in lokalpatriotizem (»kaj me brigajo tisti tam zgoraj!«) nista več tako pomembna.

Samokritično sem namreč ugotovil, da me tudi doslej prav nihče ni vprašal, ali ne bi raje dal nekaj centov nekomu iz milijonske armade nezaposlenih mladih Evropejcev ali prebivalcu Gaze, ki so mu Izraelci na prafaktorje razsuli skromni domek. Nekdo drugi bi morda raje s temi centi plačal otroku šolsko malico ali kupil učbenik. Ne vem, vem pa, da so meni neznani modeli moj prispevek v proračun velike srečne EU-družine preusmerili bodisi v znanstveno raziskavo o nujnosti označevanja ribjih jedi v gostilniških jedilnih listih tudi v latinščini bodisi v 15.000 evrov visoke plače EU-komisarjev, katerih število raste kot testo s kvasom. Nekaj centov je, to vem zagotovo, šlo za pripravo EU-zakona o vloženih kumaricah, ki lahko gredo v kozarce s kisom samo, če so manjše od sedem centimetrov in popolnoma ravne. Nihče me ni vprašal, ali bi te fičnike dal za milijonske stroške občasne selitve evropskega parlamenta iz Bruslja v Strasbourg ali dirkanje in trkanje atomov v Cernu. Pa se nisem razburjal. Zato ne bodimo malenkostni. Teh nekaj centov se nam sploh ne pozna, morda pašteta manj na mesec, kakšen okrasek manj na smrečici. Evropa pa s temi centi koraka do 6,4 milijarde kilometrov oddaljene skale.

Navsezadnje, kaj je teh nekaj centov v primerjavi s 100 evri, ki jih bomo Slovenci dali za reševanje bank ali nasedlega TEŠ6. Vzeli jih bodo, vprašali pa tudi ne. Sploh pa, če smo že pri teh izračunih, bi nam lahko država vsak mesec odtegnila 10 evrov, kar za posameznika ni tako veliko (2 škatli cigaret, 3 litre mleka), in imamo na letni ravni 240 milijonov, od katerih lahko nekaj namenimo izbrisanim namesto politikov, ki so svinjarijo zakuhali, in protipoplavnim projektom namesto politikov, ki so reševanje problema zamočili. Cent tu, cent tam in rešili bomo banke, državo, skrivnosti vesolja in življenja, med njimi tisto največjo. Kako da je kljub garanju večina naših denarnic prazna.