Delo Mi, otroci s postaje Zoo iz leta 1979 je uokvirilo del najstniške mladosti Christiane F., dekleta iz Zahodnega Berlina, ki je pri komaj štirinajstih letih povsem podleglo heroinski odvisnosti in se zaradi nje tudi prostituiralo. Knjiga je bila natisnjena v skoraj petih milijonih izvodih in je še danes ena najbolje prodajanih na nemškem trgu ter obvezno čtivo v številnih tamkajšnjih šolah, zaradi česar je osrednja junakinja postala najbolj znana narkomanka v Nemčiji, morda celo v vsej Evropi. Odtlej se je ves svet spraševal, ali se je Christiane uspelo iztrgati omami rjavega praška.
Več kot 30 let pozneje je Sonja Vukovic, tedaj pripravnica pri časniku Die Welt, pozvonila na domofon Christiane F. s predlogom, da bi spisala reportažo o tem, kakšno je bilo njeno življenje po izidu knjige. Vendar je »narkomanska princesa«, kot so jo pogosto imenovali, sprva ni sprejela pretirano prijazno, saj so se ji mediji zaradi pogostega objavljanja laži že zdavnaj zamerili. A mlada novinarka si je z nevsiljivostjo pridobila njeno spoštovanje, Christiane pa je zgrabila priložnost, da javnosti razgrne resnico o sebi. Oktobra lani sta v tandemu pred bralce poslali avtobiografijo Jaz, Christiane F., kljub vsemu življenje, ki se začne skorajda natančno tam, kjer se je zaprlo zadnje poglavje dela Mi, otroci s postaje Zoo.
V kompletu z vzgojnim priročnikom
Resnična zgodba o narkomanskih otrocih iz Zahodnega Berlina sedemdesetih let je bila natisnjena na papir po tem, ko je urednik revije Stern Horst Rieck v začetku leta 1978 med sojenjem nekemu pedofilu spoznal takrat petnajstletno Christiane Felscherinow. Za pogovore z mladoletno odvisnico, v katere se je pozneje vključil še njegov sodelavec Kai Hermann, sta bili sprva predvideni dve uri, a sta se ti raztegnili na več mesecev, saj sta bila novinarja prepričana, da ta pripoved pove več o položaju velikega dela mladoletnikov, kot bi lahko še tako skrbno načrtovana študija. Povrhu tega je bilo za najstnico izpovedovanje terapevtsko.
Toda nobena od nemških založb ni želela objaviti zgodbe, kajti uredniki so menili, da sta otroška prostitucija in zasvojenost s heroinom obrobni temi. Zaradi številnih zavrnitev je Christiane že skorajda prekinila sodelovanje, a si je premislila po izidu reportaže v Sternu, ki je doživela velikanski odmev. Pri časniku so se odločili, da bodo knjigo tiskali kar sami, najprej v 5000 izvodih, a kmalu niso mogli več slediti povpraševanju. Vendar pa delo, ki je obravnavalo tisti del nemške družbe, ki so ga dotlej vsi zanikali, mnogih mladostnikov ni odvrnilo od drog, temveč se jim je zgodba zdela glamurozna in romantična. Zato je Stern natisnil še 60.000 vzgojnih priročnikov, ki jih je delil predvsem po šolah.
Zasvojenci se medsebojno privlačijo
Naslanjajoč se na literarno predlogo je leta 1981 nastal istoimenski film v režiji Ulija Edla, ki pa so ga spremljale številne težave; od razprtij med ustvarjalci pa do tega, da za večino prizorišč, omenjenih v knjigi, vključno s postajo Zoo, ekipa ni dobila dovoljenja za snemanje. Snemalec je zato pogosto sedel v invalidskem vozičku in kamero skrival v kartonasti škatli, vendar je delo kaj kmalu ponovno ustavilo odkritje trupla žrtve prevelikega odmerka. Številni kritiki so menili, da sta film rešila nastop in glasba zvezdnika Davida Bowieja. Ta je odigral eno ključnih vlog, kajti Christiane pri trinajstih prvič okusi heroin ravno po njegovem koncertu v Berlinu.
Čeprav je tudi film doživel velik uspeh, je resnična junakinja v nekem nedavnem intervjuju povedala, da je ni tako navdušil kot knjiga, saj ni dovolj dobro pojasnil odnosov znotraj njene družine, ki so bili na neki način odločilni za to, da se je ujela v odvisnost. Njen oče je bil zaradi alkohola nasilen do svojih dveh hčera, mati pa je epizode tepeža opazovala le od strani in se kmalu zatekla v objem drugega moškega. S starši je Christiane že zdavnaj pretrgala stike, v svoji drugi knjigi pa priznava, da so bili vsi njeni partnerji bolj ali manj podobni očetu, po eni strani šarmantni, po drugi neusmiljeno arogantni. Skupna točka skorajda vseh njenih ljubimcev pa je tudi, da so bili, tako kot ona, džankiji. »Tako pač je, zasvojenci se medsebojno privlačimo. Morda zato, ker živimo v svetu, ki ga nihče drug ne more razumeti, ali pa mi ne razumemo sveta onih drugih,« pravi kot prvoosebna pripovedovalka lani izdanega dela.
Narkoman težke kategorije je tudi oče njenega sina Phillipa, ki ga je rodila leta 1996, še pred tem pa je trikrat splavila; dvakrat namerno, enkrat spontano na letu med Grčijo in Zürichom. Že neštetokrat je v javnosti poudarila, da je otrok edina dobra stvar, ki jo je naredila v življenju, saj jo je materinstvo spreobrnilo v odgovorno osebo. Ko se je leta 2008 odločila s sinom preseliti v Amsterdam, ji je otroško skrbstvo želelo odvzeti otroka, zato ga je enostavno ugrabila. A se je kmalu predala, Phillip pa je pristal v reji, kar je seveda pustilo velike duševne brazgotine, pri Christiane tolikšne, da je po daljšem obdobju skorajšnje »čistosti« ponovno globoko zabredla.
»Nihče me ni želel za sosedo«
Po knjigi in filmu Mi, otroci s postaje Zoo, kjer ob koncu zasije upanje, da bi se protagonistka lahko iztrgala iz sveta mamil, je bilo v medijih pogosto mogoče slišati, da je ponovno padla v odvisnost, a vselej so radi pretiravali, saj, kot opozarja Christiane, tolikšnih količin droge, kakršne so navajali, ne bi preživel nihče. Čeprav danes razkriva, da je v nekem obdobju potrebovala 60 tablet in štiri grame heroina na dan. Nekateri novinarji še vedno plačujejo džankijem na postaji Kottbusser Tor ali Hermannplatz, da jih pokličejo, brž ko stopi na podzemno, drugi so ji sledili na grške otoke, kjer je živela med letoma 1987 in 1993, ko pa ji je otroško skrbstvo odvzelo sina, so več dni taborili pred njenim domom.
Prepoznavnost je povzročila, da se ljudje do Christiane pogosto obnašajo kot do cirkuške živali. »V javnosti sem postala znana odvisnica, bila sem kot eksponat, nihče pa me ni želel za sosedo ali punco svojega sina. Christiane F. je kul od daleč, a ne preblizu, prosim!« je potožila v enem izmed številnih intervjujev. Zdi se ji nepravično, da je v medijih vselej predstavljena zgolj kot narkomanka, le malokdo pa ve, recimo, da je v začetku osemdesetih zaigrala v dveh filmih neodvisne produkcije ter se preizkusila kot pevka v duetu z Alexandrom Hackejem, kitaristom skupine Einstürzende Neubauten, s katerim sta pod imenom Sentimentalna mladina izdala dva albuma.
Vrvohodstvo med bliščem in bedo
Seveda ji je na trenutke slava ugajala: mnoga dekleta so se oblačila po njenem vzoru, osebno je spoznala zvezdnike, kot sta David Bowie in Nina Hagen, še danes pa živi z odstotki od prodaje prve knjige. A to je na neki način še poglobilo odvisnost, saj bi bila, pravi, brez tolikšne količine denarja verjetno prej prisiljena pretrgati vez z mamilarsko sceno. Ves čas je hodila po vrvi med bliščem in bedo, saj se je en dan družila s slavnimi umetniki, že naslednji pa je pristala na krajih, kot je Platzspitz v Zürichu, bolj znan kot Needle park (Park igel), kjer si je v osemdesetih letih več tisoč zasvojencev med številnimi trupli in nesnago javno vbrizgavalo svoje odmerke. Zaradi droge so Christiane tudi večkrat aretirali in je odsedela deset mesecev v ženskem zaporu Plötzensee.
Njena nova knjiga prav tako kot Mi, otroci s postaje Zoo drži hiter dogajalni tempo in brez cenzure ponudi kar nekaj šokantnih prizorov, toda precej zrelejša pripovedovalka nekoliko bolj računa tudi na bralčevo empatijo. Večkrat izpostavi svoje slabo zdravstveno stanje, saj ima eno najagresivnejših vrst hepatitisa C in njena jetra so že od konca osemdesetih let stalno otečena. Vendar zaradi tega nikakor ne razmišlja, da bi se odpovedala alkoholu in travi, saj življenje potem zanjo ne bi bilo več znosno. Pred dobrim letom dni je za Spiegel priznala, da tu in tam še kupi kakšen gram heroina, čeprav je že dvajset let na nadomestni terapiji z metadonom: »Heroin je enostavno del tega, kar sem.« Zato nihče ni verjel, da bo dočakala 52 let.