V petek ga je odprla uprizoritev O kočijažu, o strežniku, o pesmih in o dogajanju, ki je javnosti morda v zametkih znana vsaj iz lanskega študentskega dela Borštnikovega srečanja, kot del prav tako trojnega paketa Predstava ob jezeru, pod (pod)naslovom: Po motivih simfonije št. 6 v h-molu, op. 54, Dmitrija Šostakoviča, tokrat pa se predstavlja v novi osveženi podobi. V naslednjih dveh petkih se bosta kot »dramski premieri« zvrstili še lanskoletni produkciji VI. semestra študentov AGRFT. Nenavadno hitra priložnost za predstavitev pred širšo javnostjo še pred diplomsko produkcijo za študente jim ponuja možnost dragocene (časovne) distance in pa, seveda, potencialno nadgradnjo projekta.
Vse tri predstave z avtorskimi projekti torej zaznamujejo precej svoboden odmik, ki si ga je bilo še ne tako daleč nazaj težko zamisliti kot del obveznega kurikula na AGRFT, ki ima programsko precej natančno predpisane stopnje osvajanja umetelnih veščin: od improvizacij do klasične komedije in tragedije. Projekti torej niso narejeni po neki fiksni besedilni predlogi, so tudi žanrsko, vsebinsko in konceptualno povsem samosvoji, od ustvarjalcev pa zahtevajo seveda tudi osebnostno zrel in avtorsko izdelan, vsekakor pa angažiran pristop.
Uprizoritev O kožijažu… nam je vsekakor ponudila spodbudno zastavljeno enourno vajo v slogu z izdelano črno-belo estetiko, ki je bila prežeta z izstopajočo atmosfero bizarne, celo morbidne zateglosti v hladnem in sterilnem okolju ter v družbi s čudaško in neartikulirano trojico, kar pa nikakor ni brez črnega humorja. Pod celoto se podpisuje kopica mladih ustvarjalcev z režiserjem Jušem A. Zidarjem na čelu. Predstava z očitno (glasbeno) inspiracijo in motiviko – Šostakovičem, ki je primerno obdelana na godalih in brezizhodno »zaloopana« (skladateljica je Alenka Mrakovčić, obdelava zvoka pa pade na Larna Poliča Zdraviča), poskrbi za preselitev v vmesni svet, ki se ga ustvarjalci lotijo samosvoje in odločno.
Interpretacijsko odprta celota učinkuje kot življenjska metafora. Ko trojica prikazni spregovori v številkah in s philip-glassovskim modusom, beremo v prvotnem napovedniku: »Razvrednoten posameznik ohranja svoj eksistencialni smoter – davčno številko, svojo edino identiteto.« Morda ima celo ohlapno zvezo s temačnimi enodejankami Čehova, cepljenimi z estetiko Tadeusza Kantorja: torej človekom kot mehaniziranim in lutkastim objektom z odtujenim in mehaničnim bitjem. Vsekakor si velja ogledati tri zaprašene in nedefinirane prikazni, nekakšne mimične spake s togo zateglostjo, ki imajo kompulzivno potrebo po pravilnem vedenju in drži, kako začrtati red v skrivljenem svetu, kar je, kakopak, v hudomušni tenziji: Gregor Prah kot prvi, Filip Samobor kot drugi in Anita Gregorec kot tretja.
Trojico spremljamo pri vsakdanjih, rutinskih akcijah brez velikih dogodkov: na primer pri reorganizaciji in »samoohranjenju« (celo v glasnih porodnih krčih), z udarno ritmično podkrepitvijo v aluzijah na delovni stroj ali urno tiktakanje ure. Sledi pa še vaja iz skupinske pogrebne slike. Celota, zapakirana v absurdno grotesko z zaletavim pokašljevanjem, ni brez ionescovske kritike malomeščanstva.
Pomislili so na vse – nezadržno igranje s takšnimi in drugačnimi projekcijami, premiki in odkloni, pa tudi na pretres samozadostne simbioze, ko vanjo vdre kot glasbenik Antonio Franić (»zadnji«). Prav za konec pa v predstavi nastopi celo eleganten črn pes: končno nekaj »živega« in neigranega (spomnimo, da gre za izstop iz konvencij).
Torej obetaven uvod v gledališko eksperimentiranje mlajše generacije ustvarjalcev. Še bolje bi bilo, če bi se ta velikodušna ponudba gledališč mladim nadaljevala tudi v prihodnje, sploh v časih, ko je na repertoarjih redko zaslediti kakšno mlajše ime.
