V preteklem tednu je ameriški Fed prav tako najavil konec monetarnega programa kvantitativnega sproščanja spričo izboljšane gospodarske slike Združenih držav Amerike. Medtem ko so ZDA ukinile ta program, pa je japonska centralna banka še povečala njegov obseg. Temu primerno je delniški indeks Nikkei poskočil na najvišjo raven v sedmih letih, jen pa depreciiral proti ameriškemu dolarju. Ko bo tudi Velika Britanija opustila nekonvencionalne monetarne programe (kar naj bi se zgodilo nekje sredi prihodnjega leta), se bosta ameriški dolar in britanski funt najverjetneje okrepila nasproti evru, kar bo omogočilo večjo konkurenčnost evropskih izvoznikov ter tako spodbudilo rast. Inflacija v območju evra bo po napovedih ostala pod dvema odstotkoma vsaj do leta 2016, v ECB pa so znova potrdili, da bodo po potrebi uvedli dodatne monetarne ukrepe. Upoštevajoč dejstvo, da monetarna politika sama ne more spodbuditi gospodarstva, je bilo Draghijevo prigovarjanje k strukturnim reformam v evropskih državah ponovno kot edini razumen glas v množici zaslepljenih. Ob potrditvi dodatnih stimulativnih ukrepov so evropski trgi ozeleneli, pribitki na državne obveznice v primerjavi z nemškim bundom pa so splahneli.
Prejšnji teden je ruska centralna banka prav tako najavila omejitev obsega intervencij za podporo rublju, ki je dosegel novo dno proti ameriškemu dolarju in evru. Samo v oktobru je namreč tamkajšnja centralna banka porabila okrog 30 milijard ameriških dolarjev za uravnavanje deviznega tečaja, z zmanjšanim obsegom intervencij pa upa na porast inflacije, zaščito deviznih rezerv in preprečitev valutne krize. Po gospodarskih sankcijah, ki so jih uvedle ZDA in EU proti Rusiji zaradi ukrajinskega konflikta, ter padcu cene za sodček severnomorske nafte brent na najnižjo raven v zadnjih štirih letih naj bi ruski BDP beležil 1-odstotno rast naslednje leto, leta 2016 pa naj bi se zvišal zgolj za 0,1 odstotka.
Pod črto lahko zapišemo, da je zadnja gospodarska kriza nakazala naslednje: monetarne politike ne omejuje ničelna spodnja meja za obrestne mere, a vendarle ni zadostna v času dolgotrajne depresije. V državah, ki so uvedle programe kvantitativnega sproščanja (torej ZDA, Velika Britanija in Japonska), so centralne banke uspele znižati dolgoročne obrestne mere, povečati vrednost naložbenih sredstev ter s tem pozitivno vplivale na pričakovanja vlagateljev po vsem svetu. Vendar se zgodba na tem mestu ne konča, saj so nekonvencionalne denarne politike v teh državah vplivale na alokacijo sredstev po vsem svetu in s tem na čezmejne kapitalske tokove. Ti so nadalje v številnih razvijajočih se trgih botrovali nihanju deviznih tečajev, rasti kredita in inflacijskim pritiskom ter spodbudili kopičenje deviznih rezerv. To pa je ne nazadnje prispevalo tudi k nižji gospodarski rasti najpomembnejših držav v razvoju, kar investitorje po svetu še bolj podžiga, da iščejo nove investicijske priložnosti. Slednje potrjuje tudi nastanek cele vrste akronimov, kot so Mint, Civets ali Cement, ki pozornost preusmerjajo stran od držav BRIK. V vsakem primeru pa bodo vse države po svetu morale poskrbeti za likvidnost. Velja namreč, da je zelo malo znanega o nekonvencionalnih monetarnih politikah in da za zdaj še ni mogoče trditi, ali bo opustitev tovrstnih programov uspešna in ali bo ponovna uvedba – v primeru, da bodo posledice izstopa prehude – sploh mogoča.