Zadnja leta so pri nas zaradi previsokih vrednosti radioaktivnega žlahtnega plina radona sanirali že številne vrtce in šole, o nesprejemljivih vrednostih tega plina pa poročajo tudi iz Amerike. Ugotovili so namreč, da je tam vsako petnajsto gospodinjstvo izpostavljeno povišanim vrednostim radona.
V ZDA imajo precej strožjo, torej nižjo dovoljeno vrednost radona v zraku – okoli 150 Bq/m3, pri nas pa je ta vrednost več kot dvojna, 400 Bq/m3. Z ministrstva za zdravje so sporočili, da to mejo po dvajset let starih podatkih presega okoli dva do tri odstotke bivalnih prostorov, priporočeno mejo dvestotih bekerelov na kubični meter pa celo več kot desetina objektov, kar je več kot v ZDA.
Radon nastane po razpadu naravnega urana, ki je prisoten povsod v zemlji, skalah in gradbenih materialih, zato lahko nevaren plin pride v praktično kateri koli prostor skozi razpoke v betonu ali stenah, talne odtočne kanale, cevi in špranje ob slabo zatesnjenih napeljavah.
Ob razpadu radona nastanejo kratkoživi produkti, ki so za človeka najnevarnejši. Razpadni produkti v zraku nastopajo kot aerosoli, ki se pri dihanju nalagajo na stenah dihalnih poti in v pljučih. Tam poškodujejo celice, poveča pa se verjetnost za mutacije DNK, ki povzročajo pljučnega raka.
»Pred nevarnostmi radona se lahko obvarujemo z rednim zračenjem prostorov, s čimer lahko znižamo vsebnost radona za približno polovico,« priporočajo na ministrstvu in dodajajo, da je najučinkovitejša varovalka pred radonom kakovostna izolacija tal, vključno s stiki z zidovi, odtoki in drugimi napeljavami. Pravilno odzračevanje in odsesavanje zraka izpod temeljne plošče pa lahko do dvajsetkrat zniža vsebnost radona v objektu. Za značilna območja s povišano vrednostjo radona veljajo Kras, Notranjska, Dolenjska in Bela krajina, nekatera območja na Gorenjskem, Koroškem, Šaleškem in Kozjanskem. Po visokih vrednostih pa izstopajo kočevsko-ribniško in idrijsko območje ter Žirovski Vrh.