Ko se po petindvajsetih letih spominjamo tistih dogodkov, je v resnici malo razlogov za slavje. Evforija se je davno razkadila. Ostalo je nekaj nostalgije, precej razočaranja in veliko politične propagande. Padec berlinskega zidu je odprl pot v današnji svet. Ampak je ta svet kaj boljši od tistega prej?

Padec enega zidu je kompenzirala graditev mnogih drugih, vseh demokratičnih, vsaj nič manj strašnih: v Izraelu proti Palestincem, v ZDA na meji z Mehiko. Ameriška vojska je postavljala zidove v Bagdadu, zdaj imamo še načrtovani zid med Ukrajino in Rusijo. Vse številnejši so zidovi, ki ločujejo bivališča bogatih in privilegiranih od navadnih ljudi.

Varšavski vojaški pakt je razpadel, Nato, ki je sicer izgubil razlog za obstoj, pa se je razrastel in se še razrašča čez vse meje in mere. Ruska vojska je zapustila nemško in vzhodnoevropsko ozemlje, praznino je hitro zapolnila ameriška. Del Evrope, ki je pod tujo vojaško okupacijo, ni nič manjši kot prej.

V mednarodnih odnosih je ravnotežje sil nadomestila samovolja ene velesile. Sistem mednarodne varnosti, vzpostavljen po drugi svetovni vojni, je bil de facto zavržen, nova »pravila igre«, ki naj bi nadomestila mednarodne zakone, pa ne zagotavljajo varnosti in stabilnosti, ker jih liberalno kršijo in poljubno spreminjajo sebi v prid prav tisti, ki jih postavljajo. Namesto s pogajanji se mednarodna vprašanja rešujejo z diktati, izsiljevanji in golo silo. Namesto hladne vojne imamo obilico vojn, več vojn, v resnici kar permanentno vojno, pa še novo hladno vojno povrhu. Namesto nesimpatičnih blokovskih delitev se širi kaos. Stopili smo v novo oboroževalno tekmo in stojimo na pragu nove svetovne vojne.

Triumfiral je en politični model. Globalizacija demokracije je imela dve – z vidika demokratičnih idealov negativni – konsekvenci. Pri širjenju navzven je demokracija postala legitimacija za grobo uveljavljanje interesov ZDA, EU ali posamičnih evropskih držav, za destabilizacijo neodvisnih ali konkurenčnih držav in »spreminjanje režimov« ter za vojaške posege. V svetovnem demokratičnem jedru demokracijo krojijo centri finančne in ekonomske moči. Volitve so prenehale biti mehanizem za uveljavljanje ljudske volje. Izvršilna oblast je zavladala nad zakonodajno in sodno in ni več odgovorna volilcem. Vse veje oblasti prežema korupcija. V Iraku so, če se spomnimo, matere strašile otroke, da bo prišla demokracija. V Ameriki obupani državljani predlagajo, naj se ukine demokratični cirkus in politične položaje raje prodaja na dražbi najboljšim ponudnikom, kupnino pa nameni za odplačevanje javnega dolga. Pri nas doma volitve služijo le še vzpostavljanju bruseljske kolonialne administracije.

Zavladal je en gospodarski model: roparska ekonomija, ki se pretvarja, da je kapitalizem. Družbene razlike so se tako zelo povečale, da postajajo disfunkcionalne celo za neoliberalno ekonomijo in vodijo v družbeno dezintegracijo. Večina prebivalstva tone v revščino in brezpravje. Javno šolstvo in zdravstvo se demontirata, socialna varnost tudi, ne dohodki, ne (morebitni) prihranki, ne pokojnine niso več zajamčeni in varni. Uničevanje okolja se stopnjuje, izpusti toplogrednih plinov so presegli kritično mejo, vrste izumirajo vse hitreje.

En ekonomski in en politični model prinašata enoumje. Klasični mediji so pod nadzorom lastnikov, novi »družbeni« mediji pa sodelujejo z represivnimi državnimi aparati in njihovimi privatnimi poslovnimi partnerji pri vzpostavljanju nadzora nad vsem živim, kakršnega še ni bilo. Padec berlinskega zidu je prinesel zmagoslavje svobodnega sveta. Danes postaja jasno, da je prav ta svet s tem izgubil svojo svobodo.