Tako se glasi zadnji del pisma, ki ga je gledališki režiser in predavatelj na AGRFT Sebastijan Horvat poslal gledališki kritičarki Radia Študent, Zali Dobovšek.
Dajmo torej rečt zelo preprosto: Horvatovo pismo je grob, avtoritarni primitivizem, ki osupne. Ni si drznil pisati ne Dnevnikovemu kritiku, muzikologu Gregorju Pompetu, in povabiti na dvoboj hudega Zlobca, ki sta mu oba lepo povedala, da je Igra o antikristu katastrofalno slab projekt. Drznil se je, pač v zlati patriarhalni tradiciji skriziranih moških srednjih let, zbruhati na mlado žensko, kritičarko.
Vpogled za kuliso spodobnih fasad zna biti zelo boleč, zadaj pogosto najdemo vulgarnost, frustriranost, avtoritarnost, grobost. Spomnimo se Pahorjevega off the record svinjanja pred novinarji, pa objavljenih dopisovanj med našimi tajkuni itn.: en sam napuh in vulgarnost. Kadar pridejo na dan te skrite umazane intimne podrobnosti, se človek vedno znova začudi, kakšna klavrna življenja morajo živeti, če jih preganjajo tako pritlehni demoni. In seveda se človek tudi vpraša: to naj bi bil človek, ki naj bi širil prostore svobode?
Ko je pismo prišlo v javnost, je Horvat pojasnil, da ni »preveč ponosen« (majčkeno pa?), a da je bil pač čustven. Lepo je ravnanja opravičevati s sentimenti. V poročilih s sodišč mrgoli takšnih »utemeljitev«: bil sem jezen, a si je s svojim jezikanjem zaslužila.
Horvat ima seveda za kaj biti frustriran. Njegova Igra o antikristu je zamujena priložnost desetletja. Zaradi nesrečne okoliščine odpovedi SNG Drama Maribor kot koproducenta se je kolektiv Was ist Maribor? res znašel v zagati in sum cenzure ob žgečkljivi tematiki nadškofijskega ropa je bil vsaj v neki meri upravičen. A prav ta zaplet se je nato pokazal kot najboljši možni PR-element, tako dober, da se kot nadomestek mariborske Drame ni ponudila kakšna majhna dvoranica, ampak je bila nenadoma na voljo Dvorana z velikim D, Gallusova dvorana, mokre sanje vseh velikih, kaj šele malih, nevladnih producentov. Ravno ves ta PR »izgnanih« je povzročil, da je bila dvorana tudi skorajda polna; okoli 1700 ljudi, med njimi veliko (oropanih?) Mariborčanov je prišlo, pražnje oblečenih, da bi bili navzoči ob tem brezkompromisnem razkrinkanju velike cerkvene sramote. Od hrabrega namena ni ostalo nič. Projekt je bil klavrno amaterski v glasbenem, gledališkem in tudi v vsebinskem smislu, kot bi si avtorji ne vzeli kakšne urice v dokumentacijskem oddelku kakšnega časopisa, kjer bi bilo gradiva za sočno zgodbo na pretek. Dobili smo konfuzno zgodbico, ki je hotela veliko in zmogla malo in je na koncu najbolj nasmejala Stresa in Štuheca v prvi vrsti, ki sta upravičeno dobila še en dokaz za obstoj Boga – Bog je dober, če je nad naju poslal takšno »kritiko«! Cerkev toliko da ni bila rehabilitirana kot nekoč skromna (ha!), na cerkveni rop pa je Hrovat obesil še na razcep levica–desnica! Kako, prosim, kaj ima pri tem levica, kaj ima pri tej kraji ideologija? Režiser tudi ni vedel, da besedil opernih pevcev večinoma ni mogoče razumeti, zato so v operah libreti znani vnaprej. Njihove »puščice« so tako že po enem metru strmoglavile v tla (nadnaslovili pa so le edino res komično »fušanje« očeta Ternovška alias Slomška). Ko je zmanjkalo veziva, so v znani komercialni maniri, da je treba ljudi tudi malo zabavati, še malo vice pokali… Ist das Maribor?
Ljudje so bili po koncu zbegani, dobili so popolnoma izjalovljen »dober namen«. In dobro režirane poklone, ki so jim ploskali. Horvat bi moral iz hvaležnosti, da Slovenija ne premore za eno Gallusovo dvorano kritičnega občinstva, teči v cerkev in prižgati svečko. Namesto tega je prežal na slabe novice v medijih. In si privoščil zasebno pljuvanje. Za javno polemiko je namreč treba kaj več kot groziti.
Med drugim je denimo treba razumeti – profesor na AGRFT! – »zakaj imajo ljudje takšno slast pisat o stvareh, ki jih ne marajo?«. Mogoče zato, ker so pač poklicni kritiki, ki spremljajo produkcijo, kakršna pač je, ne vedno genialna? Mogoče zato, ker naloga kritika ni zalivanje režiserskih egov, ampak dialog z gledalci in (razumnimi) ustvarjalci? Ku-ku? Bo šlo?
Ker si je drznil kritičarki prepovedati celo vstop v javne dvorane na prireditve, financirane z javnimi stroški, in ker ji je povedal tudi javno izražati mnenje (očitno se je nalezel cerkvenega virusa), bi morda javnemu uslužbencu, ki svoje delo, ne edini, lepo kombinira s pogodbenim delom v javnih in nevladnih projektih, vseh financiranih iz javnih sredstev, svetovali, naj odpre zasebno gledališče z zasebnimi sredstvi. Tam bo vse, kot si želi. Lahko nam prepove vstop in tudi nad zlo misel na ulici pred gledališčem lahko nažene klofutače. Zdi se mi, da smo novinarji in kritiki kolektivno pripravljeni obljubiti, da ne bomo o njegovem delu napisali niti besedice (in res je, do premiere smo mu služili kot pravi naivni verniki), tako da bo njegova ustvarjalnost lahko zažarela v polni luči, brez kritik in ob hvaležnih gledalcih, ki si jih bo privabil s plačanimi oglasi.
