Vsaj delno tudi načrtno, saj ribe, žabe in ptiči potrebujejo svoj prostor. Toda če bi tega želeli zagotoviti tako, da poplavne vode ne bi vdirale v hiše, bi recimo potrebovali širše struge. Lokalni šerifi, ki jim štango držijo tudi državni, pa imajo raje ožje, da je več zemljišč »sproščenih« za investicije.

Za tistega, ki se vedno znova sprašuje, kdo vendarle dovoli ljudem graditi na poplavno ogroženih območjih, bo zanimiv detajl, da je država prepovedala gradnjo tam, kjer se voda lahko dvigne za več kot pol metra, toda ustrezne metodologije za določanje možne višine vode ni sprejela. V izračunu se namreč lahko pojavi napaka enega metra. Ker namesto države za izdelavo poplavnih kart plačujejo občine in posamezniki, lahko za določen odsek naročijo izračun takšne poplavne ogroženosti, kot jim ustreza. In interesi, še posebno na poceni zemljiščih, so močni.

Ker smo dežela črnih gradenj, v kateri tudi tisti, ki pridobijo gradbeno dovoljenje, pogosto zidajo malo po svoje, voda še raje zaliva prostore. Tudi kleti in podzemne garaže, ki jih na poplavnih območjih sploh ne bi smelo biti. Kakšen nadobudnež potem na lastno pest zgradi še nasip tu in enostavno pokrije potok tam ter tako dodatno ogrozi sosede in celo sebe. Da o protipoplavni gradnji ne izgubljamo preveč besed, naj omenimo le eno zanimivost. Mediji nikoli ne poročamo o poplavljeni Plečnikovi cerkvi v Črni vasi, stalno pa o poplavah v tem naselju na Ljubljanskem barju.

Seveda še zdaleč ni problematična le zasebna gradnja, temveč tudi državna. Višje nasute ceste in širši mostovi, ki ne bi povzročali zadrževanja in razlivanja vode, očitno stanejo preveč. Tu so še zahteve za varstvo naravne in kulturne dediščine, zaradi katerih smejo cestarji tako kot drugi vzdrževalci vodotokov urejati in čistiti zarast in naplavine le nekaj tednov na leto, hkrati pa recimo iz istih razlogov ne smejo podreti marsikaterega mostu, četudi bi s tem močno zmanjšali poplavno ogroženost prebivalstva. Tudi tistega v Železnikih, pravijo vodarji.

Če bo vlada v štirinajstih dneh res sestavila akcijski načrt najnujnejših ukrepov in jih nato v pol leta tudi izvedla, bo odlično. Čeprav so se problemi v dvajsetih letih razpadanja sistema urejanja voda nakopičili, mnogokrat za zagotovitev protipoplavne varnosti v resnici zadoščajo že manjša vzdrževalna dela. Tako kot v Mirnu, ki bi bil danes varen pred besnenjem Vipave, če del ne bi predčasno prekinili. Kajti ne le za redno vzdrževanje, tudi za sanacijska dela, s katerimi naj bi protipoplavno varnost vrnili vsaj na raven pred poplavami, državi redno zmanjkuje denarja.

Zdaj ga bo po napovedih na hitro menda našla celo za kakšno investicijo. A trenutno recimo razpoložljiva sredstva proračunske rezerve znašajo le še pet milijonov evrov. Manj, kot manjka vodarjem samo za izvedbo osnovnih vzdrževalnih del. Potrebovali bi 25 milijonov evrov, država pa jim je tako za vzdrževanje kot za investicije, ob vseh poplavah in žledolomu, doslej namenila 17,4 milijona. Prav sanacija škode po žledolomu je tudi najbolj svež opomin na še eno nevarnost. Da namreč država rada hitro pozabi na vnemo, s katero se loti odpravljanja posledic posamezne naravne nesreče.