Na izpitu enakopravnosti spolov vsak dan znova pade tudi športno novinarstvo. Ženske so namreč v novinarskih prispevkih pogostokrat označene kot »dekleta«, a na drugi strani noben moški ni označen kot »fant«. Hkrati so ničkolikokrat omenjene po imenu in ne priimku, v nasprotju z moškimi, komentatorji pa se na račun žensk nemalokrat šalijo in ob njihovem udejstvovanju uporabljajo seksizme in šaljive pripombe. Ure trdega dela in odrekanja športnic tako izginejo v neprimernih opazkah športnih novinarjev. Kot da so tam za zabavo moškega občinstva in ne športnih dosežkov.

Spolna diskriminacija je pogosta tudi v naslavljanju moštev, čeprav tega marsikdo niti ne opazi. Recimo, ko se piše o košarkarski reprezentanci, se predpostavlja, da bo bralec takoj sklepal, da gre za moške. Ko se poroča o ženskah, pa se izrecno izpostavi, da gre za žensko košarkarsko reprezentanco, enako kot za ženske smučarske skoke, ženski nogomet, ženski hokej na ledu…

A kako bi bilo vendar drugače, ko pa so prispevki s pomanjkljivo oblečenimi ženskami, četudi so le na tribunah, med najbolj klikanimi, branimi in gledanimi? Ravno kriterij »zanimivosti« je najpogostejši argument, ki ga uporabijo uredniki in novinarji, ko poročajo o ženskah na takšen način. Saj smo vendar v tržnem gospodarstvu, kjer ima glavno besedo dobiček, pravijo. Toda ali ni tako tudi zato, ker občinstvo druge izbire niti nima, saj lahko v veliki večini spremlja le novice o športnikih? Vsak novinar pa lahko sam pri sebi razmisli, kako opravlja svojo vlogo, če objavi pomanjkljivo oblečene ženske le zato, da privabi čim več občinstva. A spet gre za dilemo, kakšno občinstvo si določen medij sploh želi.