Ken Ograjenšek je bil na minulem tivolskem turnirju s tremi goli najučinkovitejši hokejist slovenske reprezentance, a niti na eni tekmi ni bil izbran za najboljšega posameznika. Verjetno je pri sebi čutil nekaj grenkobe, tako kot letos spomladi, ko ga je selektor Matjaž Kopitar kot zadnjega prečrtal s seznama potnikov za svetovno prvenstvo drugega razreda v Gojangu v Južni Koreji.
Napredoval je potihoma
A Ograjenškov čas šele prihaja. Pomemben korak v svoji karieri je 23-letni Celjan napravil lani, ko je bil eden pomembnejših članov ljubljanske Olimpije. Pred tem je dve leti z razmeroma skromno minutažo šele spoznaval razmere v EBEL, ki je za vsakega mladega hokejista zahtevno tekmovanje in pomeni velik preskok v primerjavi z mladinsko konkurenco v tem okolju. Ograjenšek je napredoval potihoma. Ko je bil še najstnik, je marsikdo opozoril nanj. Govorili so, da je talentiran hokejist, ki ga je treba pravilno vzgojiti. V Tivoliju mu je eno osrednjih vlog zaupal trener Ivo Jan, sicer zelo pomemben človek v njegovem hokejskem razvoju. Ko je pridobil samozavest, je Ograjenšek začel igrati sproščen hokej. Čeprav z Olimpijo ni doživel moštvenega uspeha v EBEL, je bil z osebno statistiko lahko zadovoljen. Med drugim je na dveh tekmah finala državnega prvenstva Jesenicam nasul več kot polovico vseh Olimpijinih golov.
Ko je bilo sezone konec, se je znašel na prelomnici. Dolgo časa je tuhtal, ali naj ostane v tako neurejenem tivolskem okolju, ki ga je ob nesporni kakovosti hitro prerasel. Čakal je in čakal, da bo dobil klic direktorja kluba Matjaža Seklja, ki bi ga morda lahko prepričal, da ostane v Ljubljani, vendar so njuni stiki povsem zamrli. Tako kot Miha Verlič je napisal odprto pismo, v katerem je pojasnil, da zaradi neizplačanih obveznosti Olimpije enostransko prekinja pogodbo s klubom. »Če bi bilo vse idealno, bi verjetno raje ostal doma, a se je zdaj treba odločiti drugače,« je v začetku junija povedal za Dnevnik, mesec dni kasneje pa si je nove delodajalce zagotovil v francoskem Epinalu.
Izpopolni lahko drsalne spretnosti
Ni skrivnost, da je bil Ograjenšek celo v igri za prestop v Gradec. Ivo Jan je kot pomočnik trenerja v graškem klubu navijal za prihod obetavnega slovenskega hokejista, vendar ga niso poslušali. »Škoda, ker mi trener ni zaupal, saj sem prepričan, da bi se Ken sijajno vklopil v naš sistem igre in bi pomenil dodano vrednost moštvu. Za hokejista njegovih let bi bilo fantastično, če bi prišel v Gradec, a ga je pot kasneje zanesla v Francijo,« danes pravi Ivo Jan, s katerim je Ograjenšek, čeprav se sliši čudno, nedavno vso sezono igral v istem napadu v mladinskem moštvu Olimpije. Takrat je med njima nastala posebna vez. Ivo Jan pravi, da ga je vzljubil zelo zgodaj: »Kot igralec mi je bil zelo všeč, saj ima ogromen smisel za igranje hokeja. Že od nekdaj je bil tehnično dober, svoje znanje pa je z leti še izpopolnil. Ko je bil na klopi Olimpije Hannu Järvenpää, sem mu večkrat svetoval, naj Ograjenška le preizkusi v prvem moštvu.«
Ken Ograjenšek je v slačilnici bolj tih. Velja za skromnega in vljudnega fanta, kar je bržčas posledica pravilne vzgoje. Ivo Jan iz izkušenj pove, da Ograjenšek potrebuje določen čas, da popolnoma zaupa človeku in se mu šele nato odpre. »Spada pa tudi med igralce, ki zelo hitro razumejo, kaj trener od njih zahteva. Kenu ni treba večkrat pojasnjevati različnih situacij, kar dokazuje, da zna prisluhniti. On bo takoj vedel, kaj mora storiti na ledu. Ko sem ga treniral pri Olimpiji, sem mu dal proste roke, da je lahko uporabil kreativnost. Kot igralec ima vse, kar potrebuje. Morda je malenkost majhen, vendar v današnjem hokeju višina ni tako pomembna, če si dober drsalec. No, ravno drsanje je verjetno edini element, ki bi ga Ken lahko še izboljšal. Je pa res, da je perfektnih drsalcev malo. Tak je recimo Jan Muršak. Tudi najboljši hokejisti zelo težko bolje drsajo kot on,« je analiziral Ivo Jan.
Kdaj in kje bo našel nov izziv?
Kaj bo Ograjenšku prinesla sezona v Epinalu, bomo lahko ocenili šele čez čas, a Ivo Jan poudarja, da je v karieri športnika zelo pomembno, da se osamosvojiš. »Ken za zdaj še ne ve, kako je biti čisti profesionalec, saj niti v Ljubljani tega ni mogel občutiti. Veseli me, da je za zdaj zadovoljen v Franciji, vendar sem prepričan, da tudi sam ve, da tamkajšnje okolje ni največ, kar bi lahko okusil,« je dodal Jan, ki je prepričan, da hokejisti praviloma najbolje igrajo med 27. in 32. letom starosti. Takrat pa bo tudi Ograjenšek verjetno že našel nov izziv.
