Andraž Vehovar: Nisem revolucionar, verjamem v evolucijo

Vehovar, letnik 1972, pravi, da v zadnjih štirih letih svojega življenja najbolj uživa. Pred tem je »noč in dan« preživel v Ljubljani, ves čas le delal. Sedaj živi ob vznožju kamniških hribov, v domačem okolju pa skuša preživeti čim več časa. V Ljubljano sicer pride pogosto, a venomer z namenom. Sedež podjetja je preselil v Trzin, rad pa nazorno pripoveduje, kako se njegovo podjetje Berk-Vehovar ukvarja s karbonskimi izdelki in prodira v vse več držav.

»Sem eden zadnjih idealistov, ki resnično cenijo vse volontersko delo športnih delavcev. Sem človek, ki stoji na nasprotnem bregu vseh tistih, ki skušajo funkcije v slovenskem športu profesionalizirati. Moj idealizem se konča pri vrhunskem športu. Tam potrebujejo vrhunske pogoje za naskok na vrh ter vrhunske strokovnjake, ki morajo biti plačani za svoje znanje,« trdi Andraž Vehovar.

Tudi. Bojan je bil človek, s katerim sem od mladih let preživel ogromno časa. Letos poleti me je njegova smrt iskreno prizadela. Na njegovem pogrebu sem jasno povedal, kaj je kajakaški šport z njegovo smrtjo izgubil in v kakšnih težavah se lahko znajdemo v prihodnosti. Kajakaško zvezo je držal pri življenju z energijo, poznanstvi. Bil je predsednik, ki je živel za to funkcijo. Hkrati mi je Bojan po koncu moje športne poti ves čas ponavljal, da je čas, da se lotim kandidature za mesto predsednika olimpijskega komiteja. Rad je poudaril, da je čas, da se na to funkcijo povzpne športnik. S kandidaturo bom izpolnil obljubo, ki sem jo dal Žmavcu, ampak to seveda ni glavni razlog moje odločitve.

Kandidature sem se lotil zelo, zelo resno. Vanjo bom vložil vse, kar znam. Vložil bom sebe kot celoto. Če me bo športna srenja prepoznala kot pravega, me bo izvolila, če ne, ne. Tisti, ki me poznajo, vedo, da se nobene stvari ne lotim polovično. Vedno grem do konca. Le na olimpijskih igrah v Atlanti nisem odpeljal do konca, zato sem izgubil zlato kolajno. Vse življenje se pri vsaki stvari zavedam, da je tekme konec pri ciljni črti, niti meter prej. In tudi pri moji kandidaturi za mesto predsednika se bom boril do zadnjega.

Tedaj sem bil eden redkih ali celo edini slovenski olimpijec, ki sem pred odhodom v Atlanto napovedal, da grem po zlato kolajno. Tedaj me skoraj nihče ni poznal in so me začudeno gledali, ali se je temu kajakašu »strgalo«. A sam sem zadnja štiri leta vsak dan garal z namenom, da mi bo uspelo. Ko sem v olimpijskem finalu preveslal zadnja vrata, sem vedel, da v tistem trenutku nihče na svetu ne more tako dobro odpeljati proge, kot sem jo jaz. Popustila mi je zbranost in namesto da bi bil osredotočen do ciljne črte, sem 20 metrov pred koncem popustil, zapeljal sem iz idealne smeri ter posledično osvojil srebrno kolajno. To je ena od stvari, ki si jih v življenju jemljem za slabe, saj sem mnenja, da naloge nisem dokončal. Doživel pa sem zelo dobro šolo.

Drži. Vse življenje sem si govoril, da bom tekmoval toliko časa, dokler bom verjel, da lahko zmagam. Športno pot sem končal, ko sem bil pol leta pred olimpijskimi igrami na startu ene od izbirnih tekem in sem dojel, da se v danem trenutku ne borim za prvo mesto, temveč drugo, tretje ali četrto. Torej za nekakšen obstoj. Zapeljal sem s poti in zaključil svojo športno pot.

Zgodba je primerljiva in podobna. Če ne bi imel občutka, da lahko zmagam ter da sem sposoben storiti vse, da v finišu zadnjega meseca zadeve speljem do konca, se tega ne bi šel. Trdno verjamem v svoj uspeh. V možnost, da mi lahko uspe.

Zaenkrat lahko pritrdim, da je vse tako, kot mora biti. Ko sem se odločil za kandidaturo, sem poklical fante na drugi strani ter jim dal jasno vedeti, da me zanima poštena igra. Z Bogdanom Gabrovcem se sicer nisem slišal, sem se pa z nekaterimi njegovimi najožjimi podporniki.

Nisem lobist.

Nikoli nisem bil. S tako imenovanimi lobističnimi posli, kar je širok pojem, se nisem ukvarjal, čeprav so me za takšnega označili. Dobil sem etiketo, s katero se ne strinjam.

Imen ne bom razkril do 16. novembra, ko bom, oziroma bo Kajakaška zveza Slovenije, uradno oddal kandidaturo. Jedro moje ekipe izhaja iz kajakaških in triatlonskih vrst, kjer že nekaj let delujem kot član strokovnega odbora. Ekipa je široka in dela na terenu že dva meseca. Zaradi tega se tudi počutim bolj samozavestnega v boju za predsednika OKS. Zdi se mi prenagljeno razkriti imena, poleg tega so me nekateri prosili, naj njihova imena razkrijem šele ob sami kandidaturi. Lahko pa povem, da nihče od ekipe ne deluje skrivno v ozadju.

Menim, da bo dovolj časa za odprto igro, ko bomo 18. novembra znani vsi kandidati za mesto predsednika olimpijskega komiteja.

Ekipa je aktivna na vseh področjih. Prizadevamo si, da bi se pogovorili z vsemi člani olimpijskega komiteja, jim prisluhnili, povedali naše namene in cilje. Dan ima le 24 ur, zmanjkuje tudi dni do volitev. Zavzemam se za pomembno mesto vseh neolimpijskih športov in športnih zvez, ki so znotraj olimpijskega komiteja sila pomembne.

Po duši nisem revolucionar, ampak bolj verjamem v evolucijo. Poleg tega sem v sestavu zdajšnjega olimpijskega komiteja tvorno deloval, saj sem bil dva mandata član izvršilnega odbora olimpijskega komiteja. Če bi rekel, da je bilo vse slabo, bi negiral samega sebe. Sem eden tistih, ki so prepričani, da je Janez Kocijančič z ekipo v zadnjih 23 letih naredil veliko dela. Trdim, da je OKS z združenjem športnih zvez lepo utečen sistem. So pa seveda nekatere stvari zrele za spremembe.

Še bolj kot spremembe so pomembne nekatere nadgraditve. Osebno si bom prizadeval, da bi bila sistemska ureditev prijaznejša do športnih društev in zvez, ki jih obravnavam kot generatorje slovenskega športa. Ne zdi se mi pomemben zgolj vrhunski šport, temveč šport na osnovni ravni. To je temelj, prek katerega je sploh mogoč vstop v vrhunski šport. To pa pomeni tvorno delo v klubih, društvih in kasneje zvezah. Če želimo narediti takšen premik, bo potrebno tako na olimpijskem komiteju kot na državni ravni bolje sistemsko sodelovati. Država bi morala sprejeti zakone, na podlagi katerih bi bilo delovanje društev lažje. Predvsem v izogib številnim birokratskim zapletom pri kandidiranju za javna sredstva. Na ravni države bi bilo dobro razmisliti, kako lokalnim skupnostim olajšati donatorstva in sponzorstva, da bodo zainteresirani sodelovali v športu. Problem so tudi davčne olajšave športnikov.

Imam etiketo, ki sem si jo pridelal v letu in pol delovanja v politiki. Nikoli ne bom pozabil besed Janeza Kocijančiča, ki mi je nekaj dni po tistem, ko sem se odločil za takšen korak, dejal, da sem se odločil za pogumno dejanje. Hkrati pa opozoril, da bom imel ne glede na to, kaj bom v življenju počel, etiketo politika. Besede držijo kot pribite. Odtlej je minilo dvanajst ali trinajst let, a je še vedno tako. Kasneje nisem bil več dejaven v politiki. Dejstvo je, da sem v tistem letu in pol spoznal veliko ljudi. Tega ne obžalujem. Dobil sem veliko izkušenj, ki so me spremenile in so mi dale drugačen pogled na svet, v katerem živimo.

Absolutno. Tako oče kot mama sta bila športnika. Drugače ne znam živeti. To potrjuje dejstvo, da sem v življenju opravil že s petimi najzahtevnejšimi triatlonskimi preizkušnjami.

Če imaš cilj, da opraviš z ironmanom v trinajstih urah, ni veliko dela. Če seveda človek nima prekomerne telesne teže, saj gre vendarle za ekstremne napore. Takšni športniki lahko pridejo do želenega rezultata z nekajmesečnim trudom. Nedavni maraton v Ljubljani mi je denimo povzročal veliko težav. Precej več kot marsikateri ironmanski, ki je bil na vrsti po šestih urah plavanja in kolesarjenja. To pa zato, ker sem od starta do cilja tekel na vso moč, saj sem želel teči pod tremi urami. Takšni cilji so težki in ambiciozni ter zahtevajo precej več truda, kot če bi bil moj cilj preteči maraton v štirih urah ali več.

Sem. V cilj sem pritekel štiri minute pod tremi urami. V življenju prijateljem vedno poudarjam, da lahko v enem ali dveh mesecih nedela izgubijo vse, za kar so delali in garali več let. Res pa je tudi, da lahko v mesecu ali dveh narediš zelo veliko. Všeč mi je, da se ljudje vedno bolj zavedajo pomembnosti športnega načina življenja ter da ohranjajo kondicijo skozi vse leto. To razkriva množičnost ljubljanskega maratona. Ti rekreativci so zlata vredni za ves slovenski šport. Tudi to je ena od sfer, za katero mora krovna športna organizacija močno skrbeti. Šport za vse je ena njenih ključnih nalog.