Veliko slovenskih športnikov je postalo nesmrtnih z uspehi na belih strminah. Bržčas bi vsaka gospodinja znala našteti pet, morda celo deset slovenskih alpskih smučarjev in smučark, ki so ji v zadnjih 35 letih lepšali kuhinjska opravila. Tudi sedanjost je rezultatsko bleščeča. Pred dobrega pol leta je med zimskimi olimpijskimi igrami v Sočiju vladala evforija. Redki vzgojno-izobraževalni državni zavodi si niso v živo ogledovali boja Tine Maze za olimpijske kolajne. Črnjanka je z dvema zlatima olimpijskima kolajnama postala vzornica številnih otrok in najstnikov. Marsikateri upokojenec je znal pristaviti, da so ga med spremljanjem Tine Maze prevzemala podobna čustva kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z Bojanom Križajem.
Zadnji olimpijski ciklus in pol je bilo v rezultatskem smislu povsem v znamenju Tine Maze. Črnjanke, ki je postavljala mejnike tako slovenskega kot svetovnega alpskega smučanja. Ki je s samostojno potjo pokazala vse slabosti sistema, v katerem v večini primerov funkcionirata tako celotna slovenska smučarija kot slovenski šport. Kljub temu pa je imela in ima ves čas podporo države. Kot javna uslužbenka in s prejemki Smučarske zveze Slovenije, ki so večidel javnega značaja.
Prihodnost Tine Maze je še skrivnostna. Korošica javno še ni povedala, kdaj bo zagotovo postavila smuči v kot. Ne glede na to, do kdaj bo še smučala, prihodnost slovenskega alpskega smučanja po Tini Maze ni rožnata. Je črna. Slovensko alpsko smučanje se je znašlo v težkem položaju, v katerega je tonilo več kot desetletje. S prekomernim trošenjem ter slabim sistemom. Kaj se obeta slovenskemu alpskemu smučanju v prihodnosti in kako se pobrati iz krize, smo se pogovarjali s tvorcem slovenske pravljice Tonetom Vogrincem in nekdanjim nacionalnim simbolom Juretom Koširjem. Njuna pogleda sta si v marsičem zelo podobna.
»Računica je sila preprosta in velja za vse večne čase. Če želiš ujeti konkurenco, moraš delati več in bolje. Če delaš manj in slabše, postaja razkorak vse večji,« je uvodoma izstrelil Tone Vogrinec. »Na kakšen način udejanjiti teorijo? Treba je dobiti dobre trenerje, ki imajo voljo in vizijo. Narediti je treba tri korake nazaj ter začeti garati v najmlajših kategorijah. Treba bo razširiti bazo. Le v takšnem primeru bomo lahko dobili več kot dva obetavna smučarja na letnik. Če jih imajo denimo Avstrijci več sto, ni nujno biti vrhunski matematik, da ugotoviš, kdo bo uspešnejši. Urediti je treba dve temeljni organizaciji. To sta osnovna in krovna. V osnovno sodijo klubi, ki trenutno delujejo kot cerkvene miši. Največji slovenski alpski smučarski klub Branik nima niti za malo pivo. Krovna organizacija pa je Smučarska zveza Slovenije, ki je nekakšna hiša norcev,« slikovito opisuje Mariborčan.
V slovenskem smučanju ni koncepta
»Treba je najti koncept. Seveda verjamem, da obstaja. Če se vrnem 40 let nazaj, ko smo postavljali temelje, lahko rečem, da tedanji jugoslovanski koncept ni bil enak avstrijskemu, niti ga nismo kopirali. Bil je prilagojen razmeram, v katerih smo funkcionirali. Niti tedaj niti sedaj se ne moremo primerjati z Avstrijci. Imamo pa v sedanjosti nekatere stvari boljše, kot smo jih imeli tudi v preteklosti. Sistem mora biti v sami osnovi takšen, kot je bil, saj leta ne igrajo nobene vloge. To pomeni, da morajo biti v prvi vrsti starši tisti, ki ženejo svoje otroke. Klubi morajo biti tisti, ki od staršev prevzamejo športno skrb nad otrokom, reprezentanca pa tista, s katero se končajo stroški,« opisuje Vogrinec piramidno delovanje sistema.
Pogoj za vsakršno hierarhijo pa je po njegovih besedah urejena krovna organizacija. »Alpsko smučanje po hierarhiji smučarske zveze ne more biti 'zadnja luknja na sviralu'. Štirideset let so se discipline vlekle na račun alpskega smučanja. Vse do prihoda Petre Majdič, če izvzamem skakalce, ki so izjemno poceni šport in je logično, da so glede na vso infrastrukturo, ki jo imamo v Sloveniji, v vrhu. Če se kaže kriza v tekmovalnem delu, se mora krovna organizacija nemudoma odzvati. Ne potrebuje razno raznih direktorjev, temveč mora storiti vse, da pomaga panogi. Kot veste, je Smučarska zveza Slovenije s 1. aprilom zaposlila vodjo marketinga. Glede na njegovo učinkovitost bi ga lahko imenovali Mr. Nobody (gospod Nihče, op. p.). Takšne poteze so zelo slabe, zato ne čudi, da je krovna organizacija deležna kritik panoge,« je prepričan tvorec slovenske alpske smučarske pravljice.
Vogrinca moti dejstvo, da se kriza v panogi za alpsko smučanje vleče tako dolgo. »V trenutni situaciji me najbolj jezi, da smo zafrknili celotno poolimpijsko sezono. Nobenega koncepta ni, s katerim bi se slovenska smučarija pobrala iz težke sedanjosti. Potrebno je sestaviti program, imeti ideje in trenerje, ki jih bodo izpeljali. V nasprotnem primeru bo šlo še bolj navzdol. Saj ne rečem, da Žan Kranjec in Mišel Žerak nista talenta ter da nimamo nekaj izkušenih smučark, ki lahko posežejo po kakšnem odmevnem rezultatu. A to je premalo.«
Zdajšnji sistem je zgrešen
Podobno kot Vogrinec je tudi Jure Košir izstrelil prvi del odgovora na vprašanje, kaj potrebuje slovensko alpsko smučanje po upokojitvi Tine Maze. »Sistem! To je prvi pogoj. Sistemsko delo z vzgojo mladih smučarjev. Slovenska smučarija potrebuje enotno šolo brez prerekanj ter z jasnimi cilji in pravili. Na takšen način je moč priti do državne ravni, s katere je možen preboj v mednarodni konkurenci. Toda te stvari v Sloveniji niso poenotene. Kot ni enotno že učenje smučanja. Klubi premalo sodelujejo z združenjem učiteljev in trenerjev smučanja ter fakulteto za šport. Na klubski ravni se preveč dela po svoje. Ko sem denimo opazoval trening najmlajših in poslušal trenerske nasvete, sem se zavedal, da stvari ne gredo v pravo smer. Tega sicer ne bi poenotil za vse klube, a primer jasno kaže, da na klubski ravni stvari ne gredo v pravo smer,« pravi Mojstrančan.
»Sistem je moč spremeniti ali urediti tako, da pridejo na vodilne položaje ljudje, ki jim je mar in ki se na zadevo spoznajo. Zdajšnji sistem je zgrešen. Težko je z idejo prodreti že na alpskem odboru, kaj šele zboru, kasneje izvršilnem odboru… Vse skupaj pa je povezano s financami. Če nekdo plačuje za treninge in vse stroške, je od njega težko pričakovati, da se bo držal pravil. Prej ali slej pride do točke, ko začne zaradi lastnega vložka razmišljati po svoje,« je kritičen do sistema v panogi Jure Košir.
Košir je opozoril, da že v njegovih časih ni bilo postlano z rožicami. »Če pogledate zgodovino, hitro postane jasno, kaj je slovensko alpsko smučanje krasilo v preteklosti. Zlata generacija je bila plod inovativnosti, izjemne stroke, vrhunskih trenerjev in strašanske zagnanosti. Moja generacija je zrasla na tej pogači, kasneje pa se je vse manj posvečalo strokovnemu delu. Že v času mojih največjih uspehov na prelomu tisočletja so stvari pešale. Posledično smo trenutno najslabši. Zabredli smo v tako veliko krizo, da ne moremo več držati koraka z najboljšimi ekipami,« opozarja Košir, ki ima zaradi posla dnevno opravka z aktivnimi alpskimi smučarji, trenerji vseh narodnosti in opremljevalci. Kruto, a v tem času precej realno spoznanje, je Košir predstavil na koncu: »V Sloveniji v kratkem času ne moramo pričakovati močne ekipe. Žal sem v tem pogledu obupal. Lahko pa imamo dobre posameznike. Težko odgovorim na vprašanje, kakšna pot je trenutno prava, da alpski smučar pride v svetovni vrh.«
