Štiri do pet sekund za čim več smisla

Profesorica Irena Kovačič je utemeljiteljica znanstvenega preučevanja podnaslovnega prevajanja pri nas, pobudnica organiziranega visokošolskega izobraževanja podnaslovnega prevajanja na ljubljanski filozofski fakulteti ter dolgoletna televizijska prevajalka. Z njenimi podnaslovi so opremljeni številne dokumentarne oddaje, predvsem o velikih književnikih, antologijski celovečerni filmi, predelave dramskih del in otroške nanizanke. Večini gledalcev se je najbolj vtisnila v spomin s podnaslavljanjem nadaljevanke Želite, milord?, čeprav sama tega ne jemlje kot pomemben dosežek v svojem opusu. Priznava pa, da se je ob tem imenitno zabavala in si dala prevajalskega duška.

Bistvo podnaslavljanja je v tem, da je eno stvar mogoče povedati na različne načine. Nasploh v prevodoslovju velja, da idealnega prevoda ni, še večja težava pa je, da ne obstaja niti idealen gledalec. Vse, kar nekdo gleda ali bere, si razlaga v okviru tega, kar že ve. Ko se recimo podnaslavlja dokumentarce, je lahko za nekoga, ki je strokovnjak za to področje, prevod zelo razvodenel in poln nestrokovnih izrazov, na drugi strani pa se bo gledalcem, ki niso takšni poznavalci, taisti prevod zdel prezahteven. Sredinska pot je zgolj poskus, da bi bili podnapisi sprejemljivi za čim več gledalcev. Zato tudi lahko razumemo, zakaj so gledalci pogosto kritični do kakovosti podnapisov, saj jih vsak meri po svojem vatlu. Te kritike pa so marsikdaj neupravičene prav zato, ker ljudje premalo poznajo omejitve, znotraj katerih prevodi nastajajo. Ne ločijo med resničnimi napakami, ki so posledica prevajalčevega neznanja ali površnosti, ter priredbami besedila, ki so nujne zaradi časovnih ali prostorskih omejitev podnapisov. Res pa je, da vsakemu prevajalcu ne ležijo vse zvrsti. Nekdo, ki izvrstno podnaslavlja dokumentarne oddaje, lahko v humorističnih nadaljevankah zveni precej pusto.

Pri podnapisih je vselej vprašanje, kako ustvariti vtis govorjenega jezika. Podnapis poskuša biti zapisana oblika govorjenega jezika, ampak ne v smislu klasične fonetične transkripcije, pač pa neke nove oblike zapisa, ki naj bi bila berljiva. Težko je najti pogovorno – zlasti nižjo pogovorno – obliko slovenskega jezika, ki bi delovala sproščeno in prepričljivo ter bila enako sprejemljiva za gledalce na vseh koncih Slovenije. Ko sem svoje študente spraševala, kaj jih pri podnapisih najbolj moti, je večina odgovorila, da zborna slovenščina, saj v realnem življenju nihče ne govori na takšen način. Tako sem jim nekoč dala nalogo, naj neki odlomek vsakdo prevede v svojem domačem govoru. Nastali so odlični, zelo izvirni in domiselni prevodi, ampak študenti so kaj hitro ugotovili, da jih je težko zapisati in da so na drugi strani težko berljivi. Poleg tega pogovorni jezik zaznamuje lokalno obarvano besedje, zato se je avtomatično povečal čas, ki so ga študentje potrebovali, da so prebrali podnapise kolegov in jih razumeli. Če se že odločim za uporabo pogovornega jezika v podnapisih, najlažje prevajam tako, da si poskusim priklicati v spomin resnično osebo, ki se sklada s fiktivnim likom iz filma ali nadaljevanke, ter si zamislim, v kakšni slovenščini bi ta govorila v določeni situaciji. Ko sem denimo prevajala serijo Želite, milord?, sem služkinjo, ki je najnižje na hierarhični lestvici, videla kot preproste ženice s tržnice v Kranju.

Tekst okrajšamo tako, da nekatere dele izpustimo ali pa zgostimo, vendar tega ne počnemo po nekih rutinskih pravilih. Ko se pogovarjaš s podnaslavljalci, vsakdo reče, da pač smiselno okrajša besedilo, to »smiselno krajšanje« pa je težko opisati z besedami. Seveda ni vseeno, kako je besedilo okrajšano. Bolj ko je zgoščeno, več časa potrebujete, da ga preberete in povežete podnapis s prejšnjimi. Največkrat se ohranja osnovno informacijo, žal na račun slogovne bogatosti ali karakterizacije oseb in odnosov med njimi. Tudi lahkotnejši žanri, na primer humoristične nanizanke, so lahko v tem pogledu trd oreh, saj pogosto temeljijo prav na medosebnih odnosih.

Takšen je bil recimo dokumentarec, v katerem Noam Chomsky nastopa kot kritik ameriške politike. Govoril je izjemno hitro in zdelo se je, da je vse pomembno, slika pa je bila ves čas opremljena še z grafičnimi poudarki in navedki iz njegovih knjig. Zahtevno je tudi prevajati intervjuje, v katerih se govorec preveč zapleta in z veliko besedami ne pove ničesar konkretnega. Gledalci dobijo vtis, da jih pelješ žejne čez vodo, saj slišijo veliko besed, na zaslonu pa vidijo precej skromen prevod.

Cilj je vsekakor, da se izgubi čim manj. Rekla bi, da ko gledalcu uspemo posredovati okoli 80 odstotkov vsebine, je podnapis kakovosten. Včasih je komentar v dokumentarnih oddajah razmeroma počasen in je zato mogoče prevesti skoraj vse. Velja okvirna zahteva, naj ima gledalec za branje polnega dvovrstičnega podnapisa na voljo štiri do pet sekund. Pri tem pa bi rada poudarila, da prevajalec ne more meriti berljivosti podnapisov po tem, ali jih brez težav prebere sam, kot se je meni zgodilo pri čisto prvem prevodu. V prevajanje sem dobila dokumentarec o Ernestu Hemingwayu, ki je bil opremljen z izjemno duhovitim komentarjem, in meni je bilo škoda vsake besede. Svoj prevod se mi je takrat zdel dober in berljiv, toda tega večkrat pregledaš ter seveda veliko lažje in hitreje prebereš kot nekdo, ki ga prvič vidi. Dan po tem, ko je bila na sporedu oddaja z mojimi podnapisi, sem prišla vsa ponosna v službo in vsi so me hvalili, vendar me je takratna vodja prevajalske službe na nacionalni televiziji Ani Bitenc poklicala in okarala: »Kaj ste pa delali? Saj je vse letelo. Še sama nisem uspela brati.« (smeh) Zgodba se je končala s popravnim izpitom, preden je šla oddaja ponovno na program. Nič torej ne pomaga, če se podnaslavljalec sebi zdi pameten in duhovit, gledalci pa ne morejo slediti njegovim podnapisom.

Predvsem v tehničnem smislu je danes marsikaj enostavneje. Včasih je bilo tako, da smo dobili videokaseto, poleg pa še tako imenovano dialog listo, torej besedilo v izvirniku, v katerem smo si označili, kako bomo prevod razdelili na podnapise. Prevod smo natipkali na pisalni stroj, ga odnesli na televizijo, kjer so ga pregledale lektorice, nato pa so jih gospe v podnaslavljalski službi pretipkale na posebnih strojih, s katerimi se je podnaslavljalo. Sledila je tako imenovana vaja s podnaslavljalcem. Ko je ta pritisnil na tipko, se je podnapis pojavil na zaslonu, ko jo je izpustil, je izginil. Prevajalci smo medtem sedeli zraven, da smo še enkrat preverili svoj prevod, pa tudi, da smo ukrepali, če podnapisi niso tekli v pravem tempu.

Dandanes prevajalec vse delo lahko opravi sam in se mu ni treba sprehajati med domom ter televizijo, kar pomeni, da je celoten postopek veliko manj zamuden. Film ali oddajo sname s strežnika, nato pa bodisi najprej zakodira podnapis, torej določi časovne okvirje prikazovanja posameznih podnapisov, in nato ta čas »zapolni« s podnapisom; ali pa najprej oblikuje podnapise in jih nato zakodira. Na koncu še preveri podnapise, po potrebi kaj spremeni bodisi v besedilu bodisi v obliki in časovnem poteku. V samem prevajalskem smislu pa bistvenih razlik ni. Besedo »happiness« še vedno prevajamo kot »sreča« tako kot pred 35 leti, ko sem jaz začenjala. Kot vsem prevajalcem pa je tudi filmskim in televizijskim danes v veliko pomoč dostopnost do različnih virov informacij, zlasti na spletu. Ne gre zgolj za prevajanje dokumentarnih oddaj o kakšnem ožje specializiranem področju. Včasih imaš namreč pri filmih in nanizankah občutek, da scenaristi prav sadistično iščejo načine, kako zagreniti življenje prevajalcem. Sredi najbolj lahkotne limonade se naenkrat pojavi nekakšna modna muha izpred sedemdesetih let ali politik, za katerega v življenju še slišal nisi. In potem samo upaš, da boš s pomočjo spleta najprej ugotovil, kdo ali kaj je skrivnostna oseba ali predmet. Kako boš prevedel, da bo gledalec vedel, za kaj gre, pa je že zgodba zase.