Sabotin, ki se strmo pne nad dolino reke Soče, je nemi pričevalec krvave zgodovine. Zaradi svoje lege nad Gorico je bil ključna točka avstrijskega obrambnega sistema. Položaje so uspešno branili do šeste soške bitke avgusta 1916, ko so ga Italijani zavzeli in si utrli pot do Gorice. Avstro-ogrske enote so se umaknile na vzhodni breg Soče. Italijani so kaverne preuredili za svoje potrebe in vanje namestili topove, s katerimi so obstreljevali nasprotnikove položaje. Vojaki so v kavernah spali na lesenih pogradih, hrana je bila preprosta in neredna. Zato pa so si kljub splošnemu pomanjkanju, še posebej vode, privoščili precejšnje razkošje oficirji. V celotnem sistemu kavern na Sabotinu so imeli že v vojnem času urejeno električno razsvetljavo in speljan razvod vode, ki so jo zajemali kot deževnico v eni izmed jam. Pri poveljstvu so v skalnatih stenah postavili celo kad za kopanje.
Kaverne v devetih nivojih
»Na pobočjih 609 metrov visokega Sabotina so se v prvi svetovni vojni bojevali pripadniki kar 22 narodov italijanske in avstro-ogrske vojske. Zgradili so več kot petnajst kilometrov kavern, v živo skalo pa so jih izdolbli v devetih nivojih,« pripoveduje Bogdan Potokar, ki že vrsto let skrbi za ohranjanje spomina na krvavi gori. »Ko vojaki niso bili na bojišču, so počivali, jedli in umirali v kavernah. Vlaga v njih je bila 80-odstotna. Zbolevali so na pljučih. Rane se jim niso celile. Poleg tega pa so jih v notranjosti gore napadale podgane in uši. Za oskrbovanje s hrano in strelivom so iz doline Soče napeljali strmo žičnico, ki smo jo delno rekonstruirali in je na ogled v muzeju prve vojne v naravi,« dodaja Potokar.
S Sabotina, ki ga je Soča ločila od Svete gore, je ob lepem vremenu lep razgled na Brda, Vipavsko dolino in Kras pa na Julijske Alpe s Triglavom, Kaninom in Rombonom ter na Tržaški zaliv. Danes Sabotin spominja in opominja. Pomirja in združuje. Postal je glasnik medsosedskega sodelovanja, enotnosti in spoštovanja. Sabotin je pred sedmimi leti postal Park miru. Pri uresničitvi projekta je sodelovalo vseh 22 narodov, ki so se bojevali na soški fronti.
Modrasi in beloglavi jastrebi
»Program je obsegal gradnjo in označitev pohodnih in kolesarskih poti, obnovljenih je bilo dvajset kavern in več kot 150 metrov jarkov. Danes vse skupaj dograjujemo največ s prostovoljnim delom in donacijami,« razlaga Bogdan Potokar, ki s partnerico Valči skrbi tudi za zbirki iz prve svetovne vojne in osamosvojitvene vojne na severnem Primorskem, ki sta razstavljeni v nekdanji karavli jugoslovanske vojske, kjer je urejena tudi okrepčevalnica.
Na legendarno goro, kjer je bila med prvo svetovno vojno krvava strateška točka soške fronte, se je mogoče povzpeti s šestih smeri. Na tem območju se srečuje alpsko in sredozemsko rastlinstvo, ki skupaj kljubuje ostrim vetrovom in peklenski poletni vročini. Na njegovih pobočjih se levijo modrasi, preletavajo ga veličastni beloglavi jastrebi. Po grebenu Sabotina poteka državna meja, ki je bila z vstopom Slovenije v Evropsko unijo dokončno premagana. Na Sabotinu je mogoče videti tudi ostanke cerkve sv. Valentina iz 14. stoletja. Zraven je nekoč stal samostan, kjer so zatočišče našli tudi romarji. Deloval je do leta 1782, ko so opustili tudi cerkvico s tremi oltarji. Kar je od cerkve še ostalo, so uničile bombe v prvi svetovni vojni.