Predsednik vlade, ki smo ga lahko tokrat prvič videli v terenski akciji, pri čemer je s svojo opravo in blago, nemara tudi stanovsko pogojenim zategnjenim pristopom do običajnega življa pustil nedorečen vtis, se misli vodovja lotiti sistematično. In v tej točki se zdi Cerar zanimiv. Daje vtis, kot da hoče dojeti problem. Naročil je analize, ki bi verjetno morale povedati, zakaj in ob katerih danostih določena reka ali potok poplavi. V kolikor vodoslovci v svojih znanstveno strokovnih ocenah ter mnenjih seveda ne bodo na tako različnih si straneh kot pravniki v primeru Janševega mandata. Zadeve vendarle niso enostavne. Poplave so za nekatere tudi priložnost služenja oziroma kanaliziranja silnih milijonov na zasebne račune.

Kot v primeru transakcij v ozadju projekta sanacije porečja Savinje, o katerih članek je kolega začel takole: »Obstaja razlog za sum, da so bile strokovne podlage za skoraj 43 milijonov evrov vreden posel zagotavljanja poplavne varnosti v porečju Savinje, ki ga je ministrstvo za kmetijstvo in okolje oddalo letos spomladi, pisane na kožo enemu od pozneje izbranih ponudnikov.« Bljak! Država, polna mušic. Vendar pa ja. Nič novega. Osamosvojitev države je pomenila tudi razcepitev nekdanjih firm in institucij na številna mala podjetja, ki so jih ustanovili njihovi nekdanji uslužbenci. »Kobajagi« naj bi šlo za prehod v tržno gospodarstvo, dejansko pa le za prerazporeditev denarja iz istega vira. Denarja od države. Po novem tudi od EU.

Ko si seznanjen s takšnimi realnostmi, te seveda mine razmišljati o progresivnosti in spektaklih. Na primer o tem, da bi se država infrastrukturno opremila tako, da bi lahko odvečno vodo lovila, shranjevala in izvažala. Tja, kjer je nimajo. Voda bi postala slovenska nafta, poplave bi pa pomenile veselje, ne pa strahu. Vendar pa – kako se boš lotil gradnje vodnih terminalov in vodovoda do Arabije, če se neljubo in škodljivo zaplete že pri eni rečici?