»V smučarskem teku nisem več videl motiva. V biatlonu sem našel nov izziv,« je Rok Tršan opisal svojo odločitev za selitev od smučarskih tekačev k biatloncem. Prestop najboljšega smučarskega tekača preteklih sezon tik pred začetkom tekmovalnega dela sezone sicer ni v ospredju zanimanja. Tudi zato, ker ga na veliki zvon ne želi obešati nobena stran, ne tekaška in ne biatlonska, zagotovo pa gre za eno najbolj udarnih selitev med panogami, ki so se v preteklosti že redno dogajale. Tršanov prestop na neki način razgalja delovanje obeh zelo sorodnih panog.
Rok Tršan ni kdor koli. 22-letni tekač iz Valburge pri Smledniku, član TSK Logatec, je s 13 naslovi absolutnega državnega prvaka najuspešnejši tekač v zgodovini državnih prvenstev. Kralj državnih prvenstev, torej, pred Matejem Sokličem, Jožetom Kavalarjem in Markom Dolencem. V zadnjih letih je zmagoval v vseh disciplinah od sprinta do maratona, v obeh slogih. Čeprav bo kdo vihal nos nad nivojem moškega smučarskega teka v sedanji dobi, pa ni nepomembno, da ni kriv, če starejši obupujejo (pre)zgodaj ali pa so biatlonci. In v svoji mladi generaciji izstopa. Pozimi 2011 je na mladinskem svetovnem prvenstvu v estonskem Otepääju osvojil četrto mesto (skiatlon, 20 km) kar je najboljša moška uvrstitev na mladinskih prvenstvih sploh. Presega celo mladinske dosežke Petre Majdič ali Teje Gregorin. Po tej plati o potencialu ni dvoma. Če kje, v teku ni čudežev. V zadnjih dveh sezonah je bil na zmagovalnem odru na tekmah celinskega evropskega pokala, kar dolga leta ni uspelo nikomur. Tudi 42. mesto na tekmi svetovnega pokala (Szklarska Poreba, 15 km klasika, skupinski start) kot najboljša uvrstitev v pretekli zimi ni skromen dosežek, če bi pogledali to s širše perspektive. Le zelo redki iz njegove svetovne generacije so že presegli ta nivo in se zavihteli višje v elitni konkurenci. Po tej plati se kaže vsa brutalnost smučarskega teka.
Z drugega zornega kota, ki ga narekujejo uspehi slovenskih tekačic, so njegovi dosežki in dosežki (bivših) reprezentančnih kolegov z Boštjanom Klavžarjem na čelu povsem obrobni. Po odhodu Ivana Hudača, sedaj trenerja švicarske reprezentance, moška reprezentanca nima svojega trenerja. Mimogrede, Tršan je s Hudačem v moški ekipi tisto sezono treniral le en mesec, potem pa kar pobegnil nazaj pod Gracerjevo okrilje. Glede na trend to ni bila najboljša odločitev. V tem vsem je del razlogov, da je Tršan nad smučarskim tekom kar obupal, potem ko je poleti seveda zmagoval na tekaških rolkah. »Konec septembra sem se odločil, da preneham, in to sporočil vodstvu teka. Zadnji dve sezoni nisem več napredoval, kot sem želel. Tudi trening z Markom Gracerjem ni bil več isti kot pred štirimi leti. Vse je bilo bolj specializirano in usmerjeno na sprint. Vse je šlo navzdol,« je dejal Tršan, ki velja za garača. Veliko treninga opravi tudi, ko bi moral počivati.
»Po tednu dni, ko nisem imel kaj početi, sem se začel spraševati, ali bi nemara poskusil še v biatlonu. Navezal sem stike in sedaj sem biatlonec. Učim se streljanja. Sedaj predvsem na papirnate tarče in v mirovanju. Počasi bom lahko preklopil na kovinske,« je bliskoviti prestop opisal Tršan. Seveda so najboljšega tekača v biatlonskih vrstah sprejeli z obema rokama in od 22. oktobra je uradno pridruženi član reprezentance B, ki jo vodi mladi trener Miha Podgornik, vadbeni načrti pa so seveda pod nadzorom glavnega trenerja Uroša Velepca. S pogleda športnika se zdi kot prava rešitev športne kariere. Tudi sprememba okolja mlademu biatloncu prija. »Pri biatlonu imam konkurenco na vsakem tekaškem treningu. Tudi Velepčev plan treninga je bolj naravnan na razdalje, podoben tistemu tekaškemu izpred štirih let. Na treningu imam primerjavo, vsi so močni, hitri, od najstarejšega Janeza Mariča naprej,« je navdušen.
Predvsem Janezu Vodičarju, predsedniku odbora za smučarski tek, se je ob Tršanovem prestopu zataknil cmok v grlu. Z enakimi metodami je namreč sam zgradil bazo slovenskega biatlona po letu 1988 (Grajf, Grašič, Mali, Gregorin, Marič), a ga ob zimskih volitvah 2014 niso želeli za biatlonskega predsednika, zato je uspel v konkurenčnem okolju tekačev. In sedaj mu je pobegnil elitni. Tršana biatlon potrebuje kot suho zlato. Enako so bili lani veseli tekačice Anje Eržen. Biatlonska šola namreč ne uspe vzgojiti vrhunskega biatlonca. Njihov največji ponos je bil Simon Kočevar, a ga niso uspeli zadržati. 23-letni olimpijec iz Sočija (brez nastopa kot rezervist) je poleti zaključil biatlonsko kariero, potem ko mu kot članu reprezentance B niso omogočili osnovne eksistence in je pomahal biatlonu v slovo, ko je dobil službo doma v Ložu. Namesto odličnega strelca Kočevarja sedaj učijo streljati (bivšega) tekača Tršana, da bi reprezentanca lahko v morebitni krizi zapolnila vrzel. Za tekme svetovnega pokala ima moška reprezentanca možnost nastopa s petimi biatlonci (Fak, Bauer, Marič, Dokl, Oblak), Tršan pa bo zlata rezerva in lovsko srečo bo poskusil že na tekmi IBU novembra v Idreju.
