Mestni redarji so kasta zase. Posebej ljubljanski so sistem represije izpopolnili do vrhunca. Redno v lov na napačno ali predolgo parkirane avtomobile pošiljajo svoje ljudi, v vsaki uličici že stojijo parkirni avtomati, con 30 je nešteto, kajti tam je najlažje ujeti novo žrtev. Ali smo se s takim sistemom sprijaznili, nam je res že vseeno? Očitno je, kajti kakšnega glasnega nasprotovanja ni, stoično prenašamo vse, kar nam ponudijo oblastniki. Pa čeprav pod različnimi pretvezami, nagradimo jih vedno znova na naslednjih volitvah. Represija se dejansko pozna povsod. A to velja žal le za navadne smrtnike, ponižne davkoplačevalce, na katere se država z vsem svojim aparatom najlažje spravi. Bog ne daj ne plačati kakšne položnice pravočasno, pozabiti oddati kakšen formular… Takoj je tukaj grozilno pismo, kaj vse se vam lahko zgodi, če ne bo tako, kot hočejo »oni«. Medtem pa vrlim poslovnežem, investitorjem, kombinatorjem takšne ali drugačne barve nihče ne more ali noče nič. Kajti oni so zaščiteni, ne kot svete krave, ampak kot zlata teleta. Navadna teleta smo žal mi.

Da, država policije, varnostnikov, redarjev in inšpektorjev – tudi vse to je Slovenija. Znajo pobrskati po vaših smeteh in vam zaradi ene napačno odložene kuverte navijejo kazen povprečne mesečne plače. Ko se s tovornjaki vozi svinjarija z enega konca Slovenije na drugega, ko črne gradnje rastejo kot gobe po dežju, a so v lasti pravih kadrov, takrat se ne zgodi nič. Da ne bo pomote, ločevanje odpadkov je dobro in koristno, pa čeprav potem iz različnih kontejnerjev smeti lepo zmeljejo v en sam kup. Ker smo za trenutke tako kot razvita Evropa.

O radarjih, ki ob devetih zvečer stojijo v kakšnem grmovju, na prazni cesti, kjer se sicer ne zgodi nič posebnega, a je možnost na izkupiček dobra, niti ne govorimo. Neštetokrat ponovljeno jadikovanje, spremeni pa se nič. Ta razkorak med nekim normalnim svetom in našim zakotjem je toliko večji, ko se človek vrne od drugod. Ko na prvem koraku začuti, da je prišel nekam, kjer vlada represija. In se človek vpraša, mogoče pa to celo potrebujemo, da delujemo. Kajti brez tega očitno danes ne bi znali živeti in delovati, pa čeprav samo vedno bolj odmajujemo z glavo. Nekaj je hudo narobe s stanjem duha v tej deželici.