Nonstop nas ekrani opozarjajo, da raja ni. Je le pekel, v katerega bomo poslani ali pa bomo vanj padli. Seveda se lahko vsi informativni programi zahvalijo nekomu tam zgoraj, da jim v dobrih dozah servira tri nepogrešljive teme za pekel. Mahinacije okoli investicije v TEŠ 6, ciklično ponavljajoče se poplave in dogodke, povezane z Janezom Janšo.

Vrtoglava številka, ki se vrti okoli gradnje enega banalnega šestega bloka še bolj banalne termoelektrarne, je v bistvu le simbolno opozarjanje na sivi in mračni svet brezdušnih zaslužkarjev. Ni važno, kdo se je s te mize dobro najedel, kdo je poskrbel za nekaj družinskih generacij naprej, katera stranka si je napolnila prazne žepe, kdo le pokupil nekaj dragih slaščic s polic luksuzne utvare pomembnosti, pomembna je lahkotnost, s katero opravičujejo oziroma zagovarjajo celotno zgodbo. Verjamem, da se trenutno najbolj razvpitemu eks direktorju Urošu Rotniku zdi vse normalno. Milijoni gor ali dol. To si je zaslužil. Prigaral. Bil je upravičen. Kot so bile do sedaj do delitve vojnega plena upravičene vse zmagovite politične opcije. Nič slabe vesti. Neke vrste samoumevnost v stilu: to nam pripada. Skratka, zmagovalci pač poberejo smetano. Metaforično bo tisti šesti blok z belim dimom govoril le eno: vse je relativno. Vse se spremeni v paro in izpuhti v zrak. Tudi tristo milijonov.

In ko potem v Odmevih Srečko Meh, večni reševalec iz Šaleške doline, govori o boju za delovna mesta, boju za rudnik, boju za vsakdanji kruh, res lahko vse skupaj vidimo kot pekel. Čeprav bi lahko vsem zaposlenim pričarali raj. Do konca življenja bi jih poslali na eksotični dopust. Za približno desetkrat manjši znesek.

Janez Janša ni na dopustu ali službeni poti. Vsak dan je med nami. Pred sodiščem, na sodiščih, v parlamentu ali pred njim. Je persona, skozi katero lahko peščica pogumnih napada vse po vrsti. Sodnike, policiste, politične nasprotnike in medije. To civilno gibanje, ki spontano vsak dan ob isti uri pred zadnjo sodbo kliče vse zarotnike in nasprotnike, si zasluži delček raja. Vsaj predfilm ali napovednik. Po njihovem smo peklensko zarotniško skupino, ki se je prostovoljno odpovedala raju in nas drži v krempljih postkomunistične udbomafije, dobili nad glavo kot naravno katastrofo. Če mislite, da ni povezave med temi okrnelimi zarotniki in poplavami, se motite. Poplave nam na eni strani kažejo vso nefunkcionalnost in pokvarjenost javne uprave, po drugi strani pa so znamenje, da se je celo Bog zjokal nad nami.

Možno je, da v peklu sploh ni tako slabo. Morda nonstop igrajo poskočne viže Modrijani in se na televizijah vrtijo resničnostni šovi…