Je mogoče proces plenjenja ustaviti? Še boljše vprašanje – bi ga bilo sploh kdaj mogoče ustaviti, denimo v času takoj po osamosvojitvi, ko je nastala nova ustava? Teoretično bi ga mogoče lahko, a ga nismo. Ustava ni bila napisana s tem namenom. Danes bolje vidimo njena protislovja, denimo to, da je za praktično normo postavila prav – nedoločnost.

Pred kratkim je Dnevnik objavil pismo Ljuba Bavcona (»Vihar je bil nepotreben«), ki obravnava vprašanje trenutno najpopularnejšega slovenskega zapornika. Pove pa še marsikaj drugega, denimo, da je bolj kot zakon pomembno to, kako ga pravniki berejo in razumejo. Saj drugače ne more biti, boste rekli, črka je vedno odvisna od interpretacije. Toda o pravnem redu lahko govorimo le, če imamo nekatere skupne predpostavke, na primer o tem, kaj je korupcija, kaj je zavajanje, kaj je zloraba položaja itn. Še pomembneje, tudi posledice takih dejanj morajo biti samoumevne. Potem ne bomo v zadregi, kaj bo z mandatom poslanca, ki je v zaporu zaradi korupcije, ker bo jasno, da ne more biti poslanec, ne glede na to, koliko glasov je pobral na volitvah. Tako kot je samoumevno, da nekomu, ki nas je okradel, ne bomo zaupali v varstvo svojega premoženja in se o tem ne bomo odločali po demokratični poti, ki vključuje pritožbeni postopek.

Največji dosežek plenilcev je, da na take (Bavcon bi rekel socialnoetične) predpostavke ne moremo več računati. Predpostavke so lahko slabe – na primer predsodki –, a te je mogoče kritizirati, dodelati in tudi zamenjati. Ne gre za to, da bi bile nespremenljive, temveč za to, da obstajajo in da se je mogoče nanje opreti. Brez njih imamo zgolj nepregledno množico povezanih, a protislovnih zakonskih določil, ki jih je mogoče uporabiti drugo proti drugemu. Tako interpretacija postane malodane poljubna, vprašanje je le, kateri normi damo prednost. Blagi profesorjev namig, da so nekatere norme v zakonu zanalašč formulirali nedosledno, se zdi docela verjeten. Je pa tudi mogoče, da so bile nedosledne in nedodelane formulacije pri nekaterih najboljše, kar je zmogel njihov pravni um. Kako razločiti med enimi in drugimi? Metoda je znana: »Follow the money.« Na eni strani so bogati, na drugi pa bedaki. Tako nas je razdelila kultura plenjenja.

Profesor Bavcon sicer pravi, da je sklicevanje na ustavo v primeru »poslanca-obsojenca« nepotrebno, saj je vprašanje rešljivo že na podlagi kazenskega zakona, ki je »zakon nad zakoni«. Problem je le, kot presenečeno ugotavlja, da slovenskemu pravu to ni samoumevno. Očitno je torej potrebna bolj eksplicitna formulacija. Eksplicitnost bi bila dobro vodilo ustavnih sprememb. S tem bi naslovili tudi druge probleme sedanje ustave: protislovja socialne države, zastareli koncept človekovih pravic in temeljnih svoboščin in splošno ozkost duha. Kar se vse – tudi nesoglasje o temeljnih predpostavkah – izraža v sodbah ustavnega sodišča.

Marsikomu gredo bržčas lasje pokonci, ko to bere. Ustavo se vendar piše s tresočo se roko! Natančno tako se zdi, da so jo tudi pisali; ni pa jasno, zakaj se je tresla (oče ameriške ustave George Washington, denimo, je kadil travo). Mogoče je hkrati segalo po papirju še veliko drugih rok in so pri pisanju odrivale druga drugo, tako da je bil rezultat lahko le zmazek. Če takrat ob plebiscitarnem soglasju niso zmogli sestaviti česa boljšega, kakšna bi bila ustava šele danes! Res bi bil čas, da obrnemo trend, vendar tega ne moremo napraviti. Ni pogojev. Oprosti, prihodnost!

Plenjenje je zmeraj manj prikrit svetovni trend, iz katerega je izvzeta le tu in tam kakšna država ali skupnost. Da mu v Sloveniji še nismo povsem podlegli, ni zasluga politike – ta večinsko sledi trendu –, temveč sindikatov in koncepta socialnega partnerstva. Zato lahko pričakujemo okrepljene dejavnosti razdiranja in onesposabljanja sindikatov. V ta kontekst sodijo napadi na javni sektor, katerega sindikati imajo največ moči. Spreminjanje ustave bi se lahko sprevrglo v odpravo še zadnjega branika pred plenilci. A v nasprotnem primeru se bo agonija nadaljevala in ponavljala, nazadnje pa bomo vseeno podlegli.