Ta je temeljil na več točkah. Izbranim posameznikom so banke najprej zaprle kreditne pipice. Sledila sta zaseg delnic in zakonska prepoved (re)financiranja menedžerskih odkupov. Tajkuni – Šrot, Bavčar, Kordež, Pavček itd. – so drug za drugim odpadli z direktorskih mest. Njihove položaje so prevzeli kadri iz druge menedžerske linije v podjetjih, člani združenja Yes ali izbranci posameznih bankirjev. Začele so se prve kriminalistične preiskave. Pred povračilnimi ukrepi ni bil varen nihče: nekdanjemu šefu NLB je tako država milijonsko nagrado pobrala z davkom, ki je začel veljati za nazaj. Zdelo se je, da državo čaka temeljito, tudi miselno očiščenje, saj so se karte moči in vpliva začele mešati na novo.

Pet let pozneje ostaja vtis, da je dediščina protitajkunskega boja bolj ali manj klavrna. Banke so obtičale z zaseženimi delnicami, iz podjetij celo s posebnimi dogovori črpale mastne dividende in deleže nato ob prvi priložnosti – s pretvezo, da »jih ne znajo upravljati« – prodale prvemu kupcu, ki je prišel mimo. Presekanje kreditnih linij ni sesulo le menedžerskih družb, ampak pogosto tudi prevzeta podjetja. Ta so upniki z bankami na čelu raje do zadnjega prepuščali na (ne)milost potapljajočim se lastnikom. Premoženje podjetij je uhajalo, naraščanje brezposelnosti in slabih posojil v bankah pa je državo pahnilo v spiralo uničenja. Res je, da v njej vsaj na prvi pogled kar nenadoma ni bilo več nedotakljivih. Toda na vrhovnem sodišču bo zdaj zaradi »procesnih napak« zelo verjetno padla pravnomočna sodba proti Kordežu. Sodišče je odmrznilo tudi premoženje Bošku Šrotu v zadevi lastninjenja Laškega. Že prej je ustavno sodišče pričakovano razveljavilo »Kramarjev zakon«.

Logično vprašanje je, ali bi se država morala obračunavanja s takratno dolžniško (in ne kapitalsko) elito lotiti drugače. Da, se glasi nedvoumni odgovor, z manj »mccarthyjevskimi« in veliko bolj premišljenimi prijemi. A to ne spremeni osnovnega dejstva, da bi se država vsaj enako težko skozi krizo prebijala tudi, če bi tajkune, ki so več let sedeli za isto mizo s politiko, pustila na miru oziroma na (ne)milost upnikom. Tudi zgodb o tem, da bi slovenski tajkuni danes prevzemali podjetja v tujini (in ne obrnjeno), če jih banke ne bi razlastninile, ne gre »kupiti«. Njihov ekonomski model – če si sploh zasluži to oznako – že srednjeročno ni bil vzdržen.

Toda zdi se, da je duh že ušel iz steklenice. V petih letih smo tako rekoč že pozabili, kdo je v prvi vrsti kriv za globino krize v Sloveniji. Razlogov za to je več. Od postranske škode, ki jo je prinesel protitajkunski boj, in nostalgije za časi, ko slovenskih podjetij niso kupovala hrvaška, do tujih prevzemov, ki so ali še bodo vodili v odpuščanja, in servilnega odnosa vsakokratne vlade do Bruslja. A pomanjkanje zgodovinskega spomina nikoli ni dobra novica, še posebej v Sloveniji. Ne le ker povečuje verjetnost ponavljanja napak iz preteklosti, ampak ker (ne)hote rehabilitira nekatere centre moči, ki so nekoč stali za istimi tajkuni.

Tudi Binetu Kordežu je namreč nekdo prodal delnice Merkurja, spet drugi odobril posojila, tretji ga je nadzoroval, četrti podelil nagrado menedžerskega združenja, peti pa ga celo povabil predavat na ekonomsko fakulteto.