Filmski glasbi je Simfonični orkester RTV Slovenija predan že od nekdaj, tudi snemanje izvirnih partitur novih filmskih produkcij je del njihovih običajnih službenih obveznosti, lani pa so se odločili, da bi lahko nizanje glasbenofilmskih zgodb in sporedov postalo bolj sistematično. Nocojšnji koncert, posvečen glasbi iz partizanskih in drugih filmov, posnetih v času nekdanje Jugoslavije, bo tako že drugi v sklopu, poimenovanem S Simfoniki v filmski svet; zamislila si ga je umetniška vodja simfonikov Maja Kojc.
Pravi raziskovalni izziv
Pri vsakem oblikovanju sporeda je prvi korak ideja. »Glasba iz filmov in nadaljevank naše nekdanje domovine ni prav nič manj prepoznavna kot tista iz svetovne kinematografije, in znana je širše, kot si marsikdo sploh predstavlja. Verjetno je tudi težko opredeliti priljubljenost filmov in nadaljevank glede na vsebino, igralce ali glasbo, ker je vse prepleteno. Vsakemu se v spomin vtisne kaj drugega, zagotovo pa je glasba ta, ki prikliče določeno vzdušje in vzbudi razne asociacije,« je prepričana Kojčeva.
Zanimivo pri nocojšnjem sporedu je bilo, da se je pot od ideje do uresničitve izkazala za pravi raziskovalni izziv. Kot pripoveduje umetniška vodja, preprosto ni bilo mogoče dobiti notnega materiala, ki ga dirigent in orkester potrebujeta za izvedbo, in to je kar nekoliko neverjetno v časih, ko lahko do filmov in glasbenih posnetkov bolj ali manj legalno dostopamo kadar koli. »Nič od nabora glasbe iz letošnjega sporeda ni bilo notografsko urejeno pri kakšni založbi, v večini primerov niti ne arhivirano,« poudarja Maja Kojc. »Glasbo za film je nek orkester v nekdanji Jugoslaviji posnel, potem pa se je za notami izgubila vsaka sled. Za potrebe snemanj in koncertov so nastajale priredbe, ki pa so bile očitno napisane bolj ali manj za enkratno uporabo. Nekateri skladatelji so še živi, kontaktirali smo jih, da smo pridobili privoljenja za izvedbo njihove glasbe, in mnogokrat niti sami niso vedeli, kje bi lahko notni material bil; celo sami so se zelo angažirali pri iskanju.«
Note je iskala praktično po vseh nekdanjih državah Jugoslavije, celo v Moskvi in Londonu. Ni ji sicer uspelo zbrati vseh not za program, ki si ga je zamislila, je pa zato naletela na kakšno drugo, ravno tako zanimivo glasbo. In treba je bilo rešiti še en problem: marsikatera filmska glasba v originalu ni bila zasnovana simfonično in jo je bilo treba za simfonično izvedbo najprej prirediti.
Arhiviranje notnega gradiva
Če se ob tem vprašamo, kje v Sloveniji sploh hranimo notno gradivo in v kakšnem stanju je, naletimo na zanimiva dejstva. Največjo notno zbirko ima nedvomno Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK); v Ljubljani je tudi šest profesionalnih orkestrov in vsak od njih ima svoj arhiv. Nadalje najdemo notni arhiv, Cudermanovo donacijo JSKD v Uršulinskem samostanu v Ljubljani, vsaka od godb po Sloveniji, in teh je krepko čez sto, pa ima še svoj arhiv. V filmskih arhivih, recimo v Slovenski kinoteki ali pa v filmskem muzeju v Divači, se notni ali zvočni materiali, povezani s filmom, ne hranijo posebej.
»Oblasti se menjajo, nobena pa nima pravega odnosa do arhivov. Zaradi ideoloških akcij je vedno trpela tudi glasba,« meni muzikolog mag. Domen Prezelj, zaposlen v NUK. »NUK hrani glavnino notnega gradiva, s katerim so opremljeni partizanski in drugi slovenski filmi, note pa običajno hrani tudi tisti orkester, ki je snemal glasbo za film. Žal pa je mnogo tega materiala preprosto izginilo,« opozarja. Včasih so namreč neko filmsko glasbo posneli, ni bilo pa zavesti, da bodo te note morda še kdaj potrebovali ali da bi jih ohranili kot kulturno dediščino. Mnogokrat so note potem pristale na razrezu. »Ko sem lani postavljal razstavo o Urbanu Kodru, sem recimo naletel na zanimive posnetke Plesnega orkestra Radia Ljubljana in Zabavnega orkestra Radia Ljubljana, a čeprav gre za izvirno slovensko glasbo, notnih materialov ni mogoče najti.«
Muzikolog Prezelj, ki je v celoti uredil zapuščino skladatelja Bojana Adamiča, ki jo zdaj hranijo v NUK, pove, da je ta skladatelj na srečo vse rokopisne partiture hranil doma in se je na ta račun marsikaj ohranilo, denimo skoraj celotni opus njegove filmske glasbe. Res pa je za Prezljem garaško delo, saj je Adamič pisal z drobno, mestoma težko razberljivo pisavo, na mnogih mestih prelepljeno s selotejpom, ali pa je komponiral posamične dele za filmske kolute in jih različno označeval. Prva rola je bila recimo označena kot »Partizanska eskadrilja«, druga samo »Eskadrilja«, tretja kot »P. E.«, na četrti pa ni pisalo nič, a je sodila v isti sklop. Danes sistem COBISS pokaže 223 naslovov Adamičeve filmske glasbe.
Zapletene avtorske pravice
»Adamič se je v Beogradu usedel na vlak, na kolodvoru v Ljubljani pa je imel partituro že končano. Pravili so mu rokohitrec, jaz pa se čudim, kako je sploh lahko bil tako produktiven. In njegove orkestrske partiture za različne jugoslovanske filme obsegajo tudi več kot 200 strani,« pove Prezelj. Na današnjem koncertu bo orkester izvedel tudi glasbo iz filma Partizanska eskadrilja, in Adamič je pri glavni koračniški temi že sam začutil potrebo po koncertni izvedbi glavne teme iz filma…
Kulturna dediščina na področju izvirne slovenske filmske glasbe je dejansko zelo velika in NUK je tista ustanova, ki zadnja leta sistematično katalogizira in digitalizira tudi notografsko gradivo. Potreben pa bi bil tudi impulz z državne ravni in jasna kulturna politika, česar ni. Tudi vsak profesionalni orkester bi moral zaposlovati muzikologe, arhivarje, nototekarje, ki bi skrbeli za notni material. Sčasoma bi se lahko oblikovala digitalizirana baza podatkov, kjer bi bilo pregledno zbrano, kdo je kaj napisal in kje se hrani določeno gradivo. No, še letos naj bi se material Adamičeve filmske glasbe digitaliziral.
Vendar ko so enkrat note prepisane v računalniško obliko, jih seveda ni mogoče kar razmnoževati, kopirati in uporabljati v razne namene. Zakon prepoveduje reproduciranje not, če avtorske in založniške pravice niso urejene. Pri nas to področje še vedno razumemo zelo ohlapno. Tudi NUK ne sme reproducirati nobenega materiala brez dovoljenja dedičev. Recimo, hči Alenka Adamič jim je podarila dediščino Bojana Adamiča in hkrati za potrebe knjižnice dovolila reprodukcijo. Če je dedičev veliko, se z avtorskimi pravicami rado dodatno zaplete. Hipotetično: če je Adamič napisal glasbo, Gregor Strniša besedilo, Jože Privšek pa simfonični aranžma, je treba pridobiti dovoljenja od vseh dedičev. Navsezadnje se okrog avtorskih pravic in tantiem suče kar nekaj denarja.
