Tako nekako je pred dnevi z blagim, ironičnim nasmeškom pripovedoval ameriški gejevski pisatelj (sam vztraja pri takšnem označevanju) Edmund White in opisal tista (pre)kratka njujorška leta med uveljavitvijo LGBT gibanja in pojavom virusa HIV, ki je živahni in navdahnjeni sceni zadal smrtonosni udarec. Ko se je Edmund pred nekaj leti po dolgem času vrnil iz Pariza v New York, se je po lastnih besedah vrnil v mesto brez prijateljev. Večino je pokončal prav aids. Časi so se spremenili. V Edmundovi šali se je skrivala grenka resnica.

In ta resnica je, da so geji in lezbijke v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, potem ko so si v svojem kotičku sveta izborili pravico do obstoja in do drugačnosti, za kratek čas zaživeli mimo uveljavljenih družbenih norm ter se otresli okov zapovedanega družinskega življenja in čistunskosti. A geji, ki se veselo igrajo male in velike orgije, niso le bolj zabavni od gejev, ki se posipajo z rižem in brišejo otroške ritke, temveč predstavljajo tudi veliko večjo grožnjo varuhom monogamne družbe.

Z željo po poročanju in posvajanju otrok LGBT skupnost namreč, vsaj posredno, izraža tudi željo po pripadanju tej družbi. So le še eni čefurji, ki se želijo asimilirati. Njihova težava je le v tem, da ubožci, ki smisel svojega pravilnoseksualnega obstoja vidijo v privatiziranju pojma družine, niso zmožni dojeti, da je že sam boj za istospolne družine, ne glede na njegov končni razplet, njihova velika zmaga.

Ker četudi je res, kar pravijo, da bodo geji, če jim bomo danes omogočili, da se poročajo in posvajajo otroke, že jutri s svojimi malčki romali na Brezje, zborovali v Lepeni in skakali v žakljih na Festivalu družin, je to, če dovolite, pičkin dim v primerjavi s svobodo življenja zunaj družinskih okvirov, z dokončnim zmagoslavjem grešne telesne naslade nad vzdržnostjo duha, s prostim menjavanjem partnerjev, z odprtimi zvezami, z nezadržnim vdajanjem poželenju.

Tudi zato prvi odgriznjeni jabček sveta Tim Cook lahko danes brez večjih skrbi prizna, da je gej (vsaj dokler ga ne prevedejo v ruščino), a se od njega pričakuje, da bo že ob prvi naslednji priložnosti napovedal poroko s svojim dolgoletnim partnerjem. Karkoli drugega bi lahko resno ogrozilo prihodnost njegovega podjetja. Svobode si pač tudi on ne more več privoščiti, ker je svoboda še vedno veliko nevarnejša od najhujših pedrov.

Priznajmo si, vsak pošten in iskren homofob bi svojim največjim sovražnikom prej privoščil preslikavo lastnega družinskega življenja kot pa brezkončni prešuštniški žur. In prepričan sem, da bi tudi tri geje raje videl istočasno na prižnici kot pa v postelji.

Vse od pojava virusa HIV se LGBT skupnost tako predvsem trudi razbiti predsodek o lastni izprijenosti in izboljšati svojo onečedeno podobo v očeh heteroseksualcev, teh nedolžnih, pobožnih bitij, ki ne zahajajo v javne hiše, svingerske ali striptiz klube, ki niso nikdar slišali za bunga-bunga zabave in ki še nikoli, ampak res nikoli niso seksali na zmenku, ki je bil hkrati prvi in zadnji. Za golo zabavo, če niste vedeli, seksajo le homoseksualci in delfini. No, po novem le še slednji.

V takšnem svetu, ki se je hodeč po poti naprej vrnil nazaj, lahko zato svojo spolno usmerjenost danes spustite iz omare, a pod pogojem, da svoje spolne fantazije, perverzije, fetiše in nagnjenost k poligamiji zadržite za svojimi štirimi stenami. Časi, ko je lahko Mick Jagger pred očmi javnosti položil eno polovico Anglije, Elton John pa drugo, so pač davno minili in dandanes so tudi najbolj razvpiti zvezdniki navzven bolj gejevski od gejev. Vsi sanjajo le še o matičarjih in dojenčkih. Še Kim Kardashian in Ryan Gosling. Promiskuitetnost je v sodobnem svetu stišana na sobno jakost, javno pa so vsi zvesti in seksajo le v reprodukcijske namene. In še to v misijonarskem položaju.

Zato sploh ne preseneča, da se je Parada ponosa sprevrgla v gejevski Festival družin in da se danes, ko se pogovarjamo o LGBT skupnosti, o njenih pravicah in o konceptu enakopravnosti, pogovarjamo skoraj izključno o pravicah do poroke, družine in posvajanja. V lastnem družinskem življenju so geji odkrili odlično priložnost za integracijo v družbo, in to priložnost so seveda navdušeno zagrabili.

V človeški naravi pač je (in ja, tudi geji so le ljudje), da si želi pripadati, pripadati pa pomeni prilagoditi se, pomeni žrtvovati družbi nevšečne dele sebe. In geji so pač žrtvovali del svoje svobode in se iz iskanju užitka predanih odpadnikov prelevili v družbi všečne, dolgočasne konservativce. Postali so, ja, heteroseksualci. V nekem trenutku so pač doumeli, da so edino, česar se današnji svet boji bolj kot gejev, ki se želijo poročiti in imeti otroke, geji, ki se ne želijo poročiti in imeti otrok.

Ja, sladkokisla resnica je, da so ravno tisti, ki danes najglasneje nasprotujejo ideji istospolnih družin, ustvarili svet, ki celo od gejev pričakuje, da živijo zgledno družinsko življenje. Najbrž so prav zaradi svojih nebuloznih zablod in predsodkov slepo verjeli, da ne bodo nikoli izpolnili pričakovanj.