Na Kitajskem so na dan poljskih volitev izbruhnile demonstracije, ki se jih je udeležilo milijon protestnikov. S trga Tiananmen jih je pregnalo 300.000 vojakov, pri čemer je bilo več sto mrtvih. Ko se Moskva in Gorbačov nista zmenila za stisko poljskih komunistov, je avgusta 1989 prišlo do koalicijske vlade Mazowieckega oziroma Solidarnosti z nekdanjimi zavezniki komunistov. Komunisti so tako dobili predsednika republike, Solidarnost pa vlado (»vaš predsednik, naš premier!«). Takrat se je na Madžarskem zgodil panevropski piknik, s katerega je v treh urah pobegnilo v Avstrijo 600 vzhodnih Nemcev. Vsa vzhodna Evropa je drhtela od navdušenja in groze. Konec septembra je zunanji minister Genscher več tisoč vzhodnih Nemcev odpeljal iz Prage v Zahodno Nemčijo. Potem je berlinski zid padel, kot bi bil iz kartona.
Slovenski komunisti se niso zgledovali po Kitajcih. Ko so se beograjski voditelji (z Antejem Markovićem in Slobodanom Miloševićem na čelu) preoblekli v ovčje kože in s pomočjo svojih propagandnih strojev ustvarjali vtis, da počnejo isto kot Lech Wałęsa v Varšavi in Vaclav Havel v Pragi, so se slovenski komunisti (na kongresih decembra 1989 in januarja 1990) odločili za polemiko z Beogradom in za sodelovanje s slovensko protikomunistično opozicijo. Če pustimo ob strani vprašanje preoblačenja in preimenovanja (ZKS-SDP), lahko rečemo, da so se odločili za ravnotežje med močjo in legitimnostjo.
Kaznovanje nasprotnikov
Glavna problema mednarodnih odnosov sta vojna in mir. Vojna je stvar vojakov, mir je stvar diplomatov. Diplomatski uspeh svetovnih razsežnosti je bil dunajski kongres (1815), ki je Evropi prinesel stabilnost, praktično do prve svetovne vojne. Kongres, ki je bil pravzaprav mirovna konferenca, uživa v poučeni javnosti velik ugled: Sveta aliansa je obračunala s francosko revolucijo in z Napoleonom, vendar ni kaznovala Francije. Epohalni dosežek je mogoče pripisati francoskemu diplomatu in ministru, čigar polno ime oziroma naslov je Charles Maurice de Talleyrand-Périgord, prince de Bénévent. Evropski prvaki pod vodstvom avstrijskega zunanjega ministra Metternicha so kaznovali režim, ne pa države ali naroda. Slovenci smo se v ta velikanski in veličastni proces – kot še kdaj pozneje – vključili s protokolarnimi uslugami, ko se je kongres leta 1821 nadaljeval v Ljubljani. Skupaj z Napoleonom so propadle tudi Ilirske province (1809–1814), vendar – če dobro premislimo – Sveta aliansa in Avstrija Slovencev nista odvrnili od poznejših narodnoosvobodilnih dejanj, ki so se začela z Ilirijo.
V primerjavi z Dunajem in kljub veliki dozi ameriškega idealizma je bila mirovna konferenca v Versaillesu (1919) – kljub dobremu mnenju, ki ga imamo o diplomaciji – kolosalna polomija. Njeni voditelji so zrušili tri cesarstva, predvsem pa so kaznovali Nemce. Zavezniki Nemcem niso dopustili njihovega Talleyranda, ki ga Nemci po vsem videzu niti niso imeli. Odvzeli so jim ozemlje, ki je bilo veliko kot tri Slovenije in na katerem je živelo 7 milijonov Nemcev, predvsem pa so jim naložili velikanske odškodnine. Versailles se je maščeval tudi Slovencem, saj je zavezniška Italija pridobila tretjino slovenskega ozemlja, na katerem je živelo 300.000 Slovencev.
Kaznovanje Nemčije po drugi svetovni vojni je bilo drugačno kot v Versaillesu. (Predvojne) Nemčije niso le zmanjšali (v korist Francije, Poljske in Sovjetske zveze), ampak so jo tudi razdelili na zahodni in vzhodni del, pri čemer je – ob denacifikaciji – vsaj kaznovanje zahodnega dela prenehalo relativno kmalu, z Marshallovim načrtom (1948) in z vključitvijo v Nato (1955). V vzhodnem delu Nemčije in v Sovjetski zvezi se seveda ne bi strinjali, da so Nemcem grehe iz druge svetovne vojne odpustili samo na Zahodu. Po mnenju zanesenjakov je bila Nemška demokratična republika (1949–1990) za Nemce nagrada, večinoma pa – tudi glede na število ljudi, ki so bežali iz nje – sodimo, da je bila ujetništvo. Tu se lahko začne velika in naporna razprava o težavah življenja v socializmu. Vendar naj izberem le eno njegovo značilnost. V socializmu se strogo držijo pravila: »Ni važno, če je pismen, važno je, da je naš!«
Po hladni vojni
Mnogi zgodovinarji ugotavljajo, da se je prva svetovna vojna pravzaprav končala šele s padcem berlinskega zidu, kar bi pomenilo, da je trajala 75 let. V čem naj bi padec berlinskega zidu razrešil probleme, ki so jih ustvarili atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika v Sarajevu (1914), prva svetovna vojna in razpad »dunajskega« sistema, ki je trajal – denimo – sto let?
Omenjene ugotovitve izhajajo iz ocene zgodovinskih posledic kaznovanja in izključevanja – narodov. Po koncu hladne vojne naj bi spoznali, da je neprecenljiva sestavina mednarodnih odnosov – stabilnost. Henry Kissinger v svoji najnovejši knjigi (World Order, 2014) zagovarja ravnotežje med močjo in legitimnostjo. Uporaba državne moči (vojske, policije, pravosodja) brez pravične podlage ustvarja ali stopnjuje mednarodne probleme. Iz tega razloga je recimo Slovenija na začetku pogajanj o državni meji s Hrvaško zahtevala upoštevanje načela ex aequo et bono. Kot je znano, je bilo to načelo v končni verziji arbitražnega sporazuma potisnjeno na rob. Arbitražno sodišče naj bi za določitev meje uporabilo mednarodno pravo, medtem ko naj bi »pravičnost« in druga lepa načela upoštevalo šele pri določanju stika Slovenije z odprtim morjem... Kot je bilo že večkrat povedano, Slovenija ne potrebuje poljubnega stika, ampak potrebuje ozemeljski stik, torej odprto pot iz ozemeljskega morja na odprto morje, s čimer sta povezani vsaj dve aktualni slovenski gospodarski težavi: modernizacija koprskega pristanišča in nov železniški tir med Divačo in Koprom.
Po koncu hladne vojne in po osamosvojitvi je Slovenija relativno hitro navezala stike s poraženo stranjo, to je s Srbijo oziroma Jugoslavijo, sporazumela pa se je tudi z državljani teh dveh držav, ki so želeli postati slovenski državljani. Dunajski sporazum (2001) je uzakonil enakopravnost vseh držav naslednic SFRJ in določil sistem reševanja zapletov iz preteklosti. To je bilo dragoceno diplomatsko izročilo, ki ga (kot kažejo zapleti z varčevalci LB) nova slovenska diplomacija po letu 2009 ni znala uporabiti.
Postavimo še dve vprašanji! Ali je mogoče načelo ravnotežja med močjo in pravičnostjo uporabiti tudi v notranji politiki? Ali je to načelo aktualno tudi danes?
Zmagovita koalicija Demos je po letu 1990 – posebej na državotvornih področjih, kot je na primer zunanja politika – vzpostavila dobro sodelovanje z jugoslovanskimi diplomati slovenskega rodu. To sodelovanje je bilo naravnost zgledno, ko je šlo za izbiranje veleposlanikov. Ne glede na strankarsko večino v parlamentu je Demos – v prepričanju, da je potrebno ravnotežje med močjo in pravičnostjo – v slovensko diplomacijo brez predsodkov vključeval tako imenovane jugo-diplomate. Ta spomin je, tako se zdi, v četrt stoletja popolnoma opešal.
Problem je v tem, da je v četrt stoletja opešala zavest o slabostih socializma, na primer o nujnosti ravnotežja med močjo in legitimnostjo. Pomemben podatek neravnotežja je izračun, ki kaže, da so 85 odstotkov časa po letu 1990 najvišje politične položaje v Sloveniji (predsednik republike, predsednik vlade, od leta 2004 komisar EK) zasedali predstavniki tako imenovane levice oziroma nasledniki režima iz časa pred letom 1990. Glede na današnje pojave politike moči brez legitimnosti, z drugimi besedami, vsestranske pristranskosti – ki jo odlično povzema geslo »ni važno, če je pismen, važno je, da je naš« in ki se je še odličneje uveljavilo pri nedavnem izbiranju kandidatov za slovenske ministre in komisarje – bi se morali vprašati, ali se ne vrača poglavitna značilnost socialističnega sistema in sploh totalitarizma, ki sta pred četrt stoletja doživela epohalno zavrnitev. Pri tem bi se morali spomniti, da smo bili Slovenci takrat na svoj dosežek v kontekstu evropskega dogajanja leta 1989 ponosni. Takrat Slovenija ni zaostajala.
Nelegitimna uporaba moči v mednarodnih odnosih povzroča nestabilnost, širjenje smrtonosnih sporov in vojn; v notranji politiki pa prinaša gospodarsko, moralno in – seveda – politično krizo.