Tako so v zavrnitvi nekateri videli željo po samopromociji, drugi odraz tipično slovenskega trpečega umetnika, ki mu nikdar ni prav (»umetnik jamra, da ni denarja, ko ga dobi, mu spet ni prav«), tretji odraz preobčutljivosti (»ženske preobčutljivosti«, so še dodali četrti). Našli so se celo takšni, ki so tej zavrnitvi pripisali enopotezno sesutje mecenstva na Slovenskem za naprej in za nazaj.

Iz naše in tuje zgodovine poznamo mnogo razlogov za zavrnitve: Svetlana Makarovič je zavrnila Prešernovo nagrado, ker se ni strinjala z izborom sonagrajenca (»Prav žal, pater Rupnik, ampak to ni ista gora«), Jean Paul Sartre je zavrnil Nobelovo nagrado za literaturo (»Pisatelj si ne bi smel dopustiti, da se spremeni v institucijo«), Marlon Brando je zahvalni govor za svojega oskarja dal prebrati ameriški staroselki (»Ko indijanski otroci gledajo televizijo in vidijo svojo raso prikazano na tak način, postane njihov um ranjen«) itn.

Anja Golob je naknadno natančneje opredelila, kaj se ji zdi »nehigienično«: »Ni denarja? Čast mi je dovolj. Gre za širši problem koncepta kulture kot nečesa, kar je prepuščeno benevolenci privatnih sponzorjev.« Privatni sponzorji so torej problem.

A poglejmo si nekaj primerov državnega financiranja. V času starega Egipta je bil odnos povsem nedvoumen: slikarji so slikali podobe velikega faraona. Šlo je za jasno razviden PR, vedelo se je, kdo je naročnik, kdo umetnik in kaj se pričakuje od njega. Preskočimo zdaj dobršen del zgodovine, ki je, resnici na ljubo, v veliki meri slonel na opisanem načinu, pa naj je šlo za posvetne ali cerkvene vladarje, in se ustavimo nekje na sredini prejšnjega stoletja.

Na eni strani je stala Sovjetska zveza, kjer je bil povsem nedvoumno od države predpisan »pravi« model umetnosti – socialistični realizem. Država ga je financirala, umetniki (slikarji, pisatelji, gledališčniki…) so ga proizvajali in slavili državo. Na drugi strani je bila svobodna umetnost v Združenih državah Amerike, kjer so umetniki delali, kar so hoteli, njihova umetnost pa je cvetela neodvisno od države. Res? Ne. Leta 1947, že takoj ob ustanovitvi, je CIA enega od svojih oddelkov (Propaganda Assets Inventory) namenila prav tajnemu promoviranju ameriške moderne umetnosti, sponzorirali so časopise, izdajali knjige, organizirali razstave... Vse z namenom, da pokažejo Sovjetom, kako je ameriška umetnost, no, svobodna in neodvisna od države.

Dandanes država (tudi širša, torej EU) deluje na še bolj prefrigan način. Sploh ne gre za to, da bi jo umetnik moral hvaliti. Nasprotno. Včasih je državi še v interesu, da jo umetnik kritizira in izpostavlja krizne točke. Nekatere od teh stvari se celo znajdejo v razpisih (plus tri točke za vključitev Romov, plus dve točki za kooperacijo s slabovidnimi). Prvič se na ta način država kaže kot »liberalna«, »svobodna«, ker ne samo dovoljuje, ampak celo podpira umetnike, ki načenjajo problematične teme, drugič pa razmislek in poskuse rešitev specifičnih družbenih problemov (marginalizirane skupine) outsorcea na umetnike. Kar seveda postavlja v kočljiv položaj prav umetnika, ki se takšnih tem iskreno loteva.

Država, ki nič ne naredi za to, da ne bi tisoči umirali pred italijanskim otokom Lampedusa, a finančno podpre umetniški projekt s to vsebino, je zelo podobna bogatemu zbiratelju, ki zbira umetnine s »socialnim čutom«, torej, da mu petično opremljene sobane krasi slika, ki opozarja na družbeno neenakost, obogatel pa je s »finančnimi produkti«, ki so v revščino potisnili kupe malih varčevalcev.

Torej, denar zna biti problematičen tako od »benevolentnega privatnega sponzorja«, a prav tako tudi od države (recimo, da bi se na Društvu pisateljev odločili za stanovsko nagrado porabiti del denarja, ki ga prejmejo neposredno iz javnih virov). Kljub temu ali pa prav zato menim, da ima pesnica vso pravico zavrniti denar in/ali nagrado.

Ni namreč vedno jasno, kakšno vedenje je etično, pravilno, »higienično«. Že vsakdanje dileme so zapletene: vem, da švedsko pohištveno podjetje izkorišča dobavitelje in da so v preteklosti zanj zastonj delali celo politični zaporniki, a nimam denarja, da bi si kupil doma izdelano mizo slovenskega obrtnika. Kaj zdaj? Si bom pri znani firmi kupil poceni obleko, ki zelo verjetno prihaja iz kitajskega »sweat shopa«, ali bom kupil precej dražjo s pravim certifikatom, a mi zmanjka denarja za položnice?

Umetnost je prostor, ki mu je lasten premislek tako o estetskih kot o etičnih dimenzijah človeka. Umetnik lahko, četudi ni enoznačnih odgovorov, s takimi gestami, kot je opozarjanje na določeno spornost, odpira vsaj vprašanja. Ker jih, resnici na ljubo, drugi zelo zelo redko.

Kot dokaz le primer. Višina Jenkove nagrade, ki jo vrhunski pesnik v življenju prejme bolj ali manj enkrat, je skoraj enaka eni(!) plači poslanca državnega zbora (ki jih je sicer 90 in plačo v tej višini vsak od njih v štirih letih svojega mandata prejme 48-krat). In, ste kdaj zasledili poslanca, ki bi stavku »ta država je ugrabljena in njeno sodstvo deluje po nareku mafije, parlament pa je itak kupljen« dodal stavek »zato plače za naslednji mesec ne sprejmem!«? Jaz tudi ne.

Zato ni problem, da je pesnica preveč »občutljiva«, bolj se mi zdi problematično, da je družba mnogokrat »občutljiva« premalo.