Pri glasovanju v OZN o resoluciji, s katero so članice Palestini priznale status države nečlanice Združenih narodov, se je Slovenija vzdržala. To stališče je takratna vlada J. Janše (verjetno točneje g. predsednik sam!) sprejela navkljub drugačnemu sklepu pristojnega parlamentarnega odbora za zunanjo politiko in drugačnemu stališču takratnega zunanjega ministrstva. Obširna razprava v parlamentarnem odboru se je namreč zaključila s sklepom, naj RS sledi opredelitvi večine držav članic EU. Glasovanje v OZN je nato pokazalo, da je Slovenija s svojim vzdržanim glasom v resnici zavrnila podporo resoluciji, ki jo je podprla večina držav članic EU. Naš vzdržani glas je bil z začudenjem in obžalovanjem sprejet v arabskem svetu pa tudi v EU, pozitivno pa so naše ravnanje ocenili v Izraelu in ZDA. Naše zunanjepolitične opredelitve so že večkrat razočarale države svobodoljubnega sveta, ki ne morejo dojeti razlogov, ki državo, nastalo na podlagi pravice do samoodločbe naroda, silijo v politiko, ki te pravice ne priznava tudi drugim, mnogo večjim narodom. Danes je jasno, da tako kot parlamentarni odbor tudi pretežni del slovenskih volilcev ne soglaša s takšno, interesom drugih držav podrejeno zunanjo politiko. Naši vodilni politiki so žal večkrat pokazali, da jim je več do fotografije s predsednikom ZDA kot do ravnanja, ki bo skladno z voljo slovenskih državljanov. Te sramotne odločitve vse do danes nismo popravili.

Širitev državnega teritorija lahko zaustavijo le sankcije

»We came and we took.« Prišli smo in si vzeli, mi je že leta 1991 odgovoril izraelski taksist ob pogledu na bližnje nekoč palestinsko, sedaj izraelsko naselje ob cesti proti Jeruzalemu. Ta stavek razgrinja večdesetletno širitveno politiko Izraela na ozemlja, ki mu mednarodnopravno nikoli niso bila dodeljena. Izraelsko zunanje ministrstvo ta pohod na tuje ozemlje razglaša za aneksijo nikogaršnje zemlje in goji versko prepričanje, da je celoten Zahodni breg darilo boga preganjanemu judovskemu narodu. Na teh podlagah si je Izrael v preteklem obdobju preigravanja politike neproduktivnih mirovnih pogajanj uspešno prisvojil skoraj vse vodne vire na Zahodnem bregu in več kot 80 odstotkov mandatnega palestinskega območja, potrjenega z resolucijo OZN. V več kot 130 naseljih in mestih na Zahodnem bregu si skrajni judovski priseljenci iz tujine ob pomoči izraelske policije in vojske nasilno prilaščajo in z orožjem varujejo svoja naropana zemljišča in po mednarodnem pravu nelegalna naselja. Z enakimi ukrepi je Izrael izgnal prebivalstvo, porušil domove in zgradil nova judovska naselja v vzhodnem, donedavno palestinskem delu Jeruzalema. Vsak upor Palestincev zoper navedene oblike izraelskega nasilja je bil zadušen z vojaško silo. Obsežen in nezakonit poseg na palestinsko ozemlje pa je bila tudi gradnja tako imenovanega varnostnega zidu, ki otežuje življenje mnogim palestinskim družinam in prebivalstvo Zahodnega brega zapira v obsežno okupacijsko taborišče.

Za sodoben položaj Palestincev najdemo zgolj eno zgodovinsko primerjavo. To je bil položaj črnega prebivalstva v Južni Afriki, zasužnjenega, zatiranega in potisnjenega v popolno podrejenost beli manjšini v času apartheida. Dejansko pa je položaj Palestincev še mnogo slabši. Palestinci so narod, ki vse od ustanovitve izraelske države doživlja ne le nesvobodo, temveč sistematično zatiranje, okupacijo in nasilje Izraela, ki se je razvil v najmočnejšo vojaško silo bližnjevzhodne regije. Upor Palestincev, oslabljenih zaradi te vojaške sile, ki je pomembna opora geostrateškim interesom ZDA v regiji, je podobno osamljen, kot je bil upor črnskega prebivalstva v Južni Afriki zoper režim apartheida. Potrebnih je bilo več desetletij, da so ZDA in posamezne evropske države opustile podporo belemu režimu ter zahtevale priznanje temeljnih človekovih pravic črnskega prebivalstva.

Zadnji pohod izraelske vojske v Gazo, ki je bil odgovor na raketne napade islamskih skrajnežev, je ponovno opozoril mednarodno skupnost na nenehno ponavljanje nesprejemljivega prekoračevanja uporabljene sile, na nezakonito uničevanje palestinskih domov, šolskih objektov, bolnišnic, infrastrukture, edine električne centrale ter drugih gospodarskih objektov in obdelovalnih površin na pretežnem delu območja Gaze. To zadnje divjanje izraelske vojske v Gazi še zdaleč ni bilo prvo. Zaradi zaprtosti območja prebivalstvo Gaze le z velikimi napori in odrekanji vsakič znova obnavlja svoje gospodarstvo in pogoje življenja. Obsežna pomoč mednarodne skupnosti se vsakih nekaj let z izraelskimi napadi spremeni v ruševine. Katastrofa ni dovolj pomenljiva beseda za razmere, ki jih preživlja to prebivalstvo. V Gazo ponovno priteka mednarodna pomoč, ki bo ob nespremenjenem odnosu do izraelske politike in novem uporu v Gazo zaprtih ljudi ponovno uničena ob še večjem številu ubitih in ranjenih. Psihična in fizična invalidnost postaja pretežno stanje prebivalstva na tem območju.

Mednarodno priznanje Palestine je naša moralna dolžnost

Ob vsem tem dogajanju se v mednarodni skupnosti utrjuje zavest, da civilizacijski dosežki človeštva v tretjem tisočletju ne dovoljujejo več politike, ki jo do svojega sosedstva nekaznovano že več desetletij uresničujejo nacionalistično širitvene težnje številnih izraelskih vlad. Izrael vse bolj izgublja podporo, in to ne le na svetovnem prizorišču. Izraelska politika in propaganda potiskata v vse večjo osamo zagovornike politike, ki so jo uresničevali od judovskega fundamentalista umorjeni predsednik Rabin, Perez in deloma tudi Barak. Za politiko, ki bi bila usmerjena k miru in pravični ureditvi pogojev za nastanek in sožitje dveh držav za dva naroda, je med izraelskimi volilci vse manj podpore. In prav to novo dejstvo potrebuje jasen odgovor mednarodne skupnosti, da dosedanja politika Izraela v odnosih do sosedstva in z njo povezani cilji za sodobni svet niso več sprejemljivi.

Sredi letošnjega oktobra je ekscelenca Shaleh Abdel Shafe, rezidenčni veleposlanik Palestine v Avstriji, g. Borutu Pahorju, predsedniku RS, kot nerezidenčni veleposlanik Palestinske avtonomne oblasti predal svoje diplomatske akreditive. S tem je naša država priznala obstoj Palestinske avtonomne oblasti kot subjekta v dvostranskih mednarodnih odnosih. Ta akt je odpravil vrzel (zamudo) v pridobitvi pravne podlage za obstoj in že okoli desetletno delovanje slovenskega diplomatskega predstavništva v Ramali na Zahodnem bregu. Toda s tem korakom Slovenija še ne dosega odnosov, ki jih glede Palestine izpričuje velika večina držav sveta.

RS je pred pomembnimi izzivi tako na notranjem kot zunanjepolitičnem področju. Mnoga odprta vprašanja bo nova slovenska vlada morala znova proučiti in razrešiti. Med slednje gotovo sodi tudi mednarodno priznanje Palestine s ciljem krepitve mednarodne pomoči Palestincem, da ponovno dosežejo enakopravni položaj v pogajanjih z Izraelom in za podpis obojestransko sprejemljivega mirovnega sporazuma. Tako kot večina držav EU in svetovne skupnosti mora tudi Slovenija spoznati, da je sledenje ameriškemu stališču glede tega vprašanja vse bolj boleč madež na ugledu naše države. Takšna politika je danes jasno spregledana kot namerno zatiskanje oči pred kršitvami mednarodnega prava in človekovih pravic na strani Izraela. Tradicionalna ameriška blokada vseh ukrepov zoper Izrael v varnostnem svetu OZN pa tudi molk Evrope že vrsto let dopuščata nadaljevanje državnega terorizma in genocida nad palestinskim prebivalstvom. Enako so zlagana vsa utemeljevanja naših odločitev, da podpora ni mogoča brez dokončanja mirovnega procesa. Ta stališča Izraela in ZDA so že več desetletij ponavljajoča in zavajajoča razlaga ter opravičilo Izraelu, da lahko nadaljuje z vse večjim prisvajanjem in poseljevanjem palestinskih ozemelj z judovskimi priseljenci v Izrael.

Naša nova vlada teži k morali in spoštovanju prava tako v notranjih kot tudi v zunanjih mednarodnih odnosih. Mednarodno priznanje Palestine, ki ga je nedavno odmevno sporočila Švedska, je pomemben korak v tej smeri. Skrajni čas je, da ta korak naredi tudi Slovenija. Priznanje Palestine ni le pomembna podpora Palestincem v soočanju z močnejšim nasprotnikom, ampak bi pomenilo in sporočalo mnogo več. Bilo bi jasen znak potrditve naše suverenosti v mednarodnih odnosih in znak ponovne obuditve našega samospoštovanja. Evropi in svetu bi z njim sporočili, da so naše zunanjepolitične opredelitve grajene na naši ustavi in v njej zapisanih načelih, ne pa podrejene interesom drugih, ki v svojih ocenah in opredelitvah še niso zmogli človekovih pravic palestinskega naroda postaviti pred svoje lastne interese. Bilo bi opozorilo, da ni minil le čas slepomišenja okoli apartheida, temveč, da je minil tudi čas večdesetletnega slepomišenja okoli okupacije, uničevanja in kratenja svobode palestinskemu narodu.

Na nedavnem javnem predavanju v organizaciji Kluba slovenskih veleposlanikov je novi predsednik DZ in podpredsednik vodilne politične stranke v RS posebej poudaril nujnost »krepitve takšne vladavine mednarodnega prava, ki je skladna z našo ustavo in na podlagi katere je mogoče graditi načelnost v zunanji politiki«, in dodal, da »Republika Slovenija mora imeti lastno in globalno odgovorno, načelno in dinamično … zunanjo politiko«. Sledeč tem mislim in stališčem, ki so izhodišče tudi pri delovanju našega zunanjega ministra, lahko pričakujemo skorajšnjo uresničitev v tem zapisu podane pobude.

Peter Toš je upokojeni diplomat in predsednik Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov.