Politika v Sloveniji je v krizi, kot kažejo vsakokratne javnomnenjske raziskave, pa je še zlasti nizko zaupanje ljudi v politične stranke. Kar se je v letošnjem letu trojih volitev vedno znova potrdilo.

Udeležba na volitvah je bila letos še nižja kot v preteklosti. Na lokalnih volitvah se je še povečalo število tistih, ki so nastopili oziroma slavili pod vsaj navidezno znamko neodvisnosti. Na državnozborskih volitvah je zopet – tokrat še z večjo razliko – zmagala stranka, ki je nastala tik pred rokom za vložitev kandidatnih list in ki ni imela niti celovitega programa niti je ni bilo mogoče natančneje pozicionirati v političnem prostoru. Zmagala je prav zato, ker so volilci izgubili zaupanje v tradicionalne politične stranke. Socialni demokrati so pozabili na socialne vrednote in se podali na »evropski vlak«, slovenski demokrati so izrazito avtoritarno vodena stranka. In zmagala je zato, ker so volilci verjeli, da bo predsednik nove stranke uresničil obljube o drugačni, bolj etični, transparentni politiki. Kljub razočaranju volilcev nad novinkama v prejšnjem mandatu, ki se je odrazilo tudi v izpadu Pozitivne Slovenije in Državljanske liste iz parlamenta, je bilo zaupanje v novo politiko pred letošnjimi državnozborskimi volitvami še mogoče, v primeru, da bodo volilci razočarani tudi nad delom Stranke Mira Cerarja, pa bo to zaupanje pred naslednjimi volitvami kaj malo verjetno.

Komaj štiri mesece po državnozborskih volitvah je podpora Stranki Mira Cerarja že občutno padla – po nekaterih javnomnenjskih anketah se je skoraj prepolovila. Očitno je torej, da so v krizi prav vse politične stranke pri nas. Le globina te krize se od ene do druge razlikuje.

Slovenska demokratska stranka

Slovenska demokratska stranka se že dobrega pol leta ukvarja zgolj z branjenjem svojega zaradi korupcije v zadevi Patria pravnomočno obsojenega predsednika stranke. SDS se je spremenila v Odbor 2014 za zaščito in čaščenje Janeza Janše: vse njene dejavnosti so usmerjene v »razgaljanje« politično-udbovsko-sodniške sprege proti vodji opozicije, v parlamentu se stranka ukvarja skoraj izključno z ohranitvijo Janševega poslanskega mandata in z nenehnim predlaganjem obsojenega politika za člana komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. »Z grajenjem kulta osebnosti Janeza Janše smo šli vendarle predaleč, na stranko pa povsem pozabljamo,« so, kadar novinarski mikrofon ni vklopljen, kritični nekateri predstavniki SDS. A uradno dlje od tega, da kdo omeni nujnost širšega delovanja stranke, ne gredo.

Kot pravijo naši sogovorniki, nezadovoljstvo pri nekaterih članih stranke sicer narašča, vendar pa v stranki ni kritične mase, ki bi privedla do kakšnih sprememb. Tako nekateri pričakujejo, da se bo, če ustavno sodišče ne bo pritrdilo Janši, da so mu bile v sodnem postopku kršene ustavne pravice, v stranki morda vendarle kaj premaknilo. Drugi so prepričani, da bo SDS (vsaj) do prihoda Janše iz zapora ostala zgolj izvrševalka njegovih vse bolj radikalnih zamisli in hotenj. Čeprav je SDS na julijskih državnozborskih volitvah dosegla najslabši rezultat po letu 2000, pa jo je na volilnih lističih še vedno obkrožilo dobrih 181 tisoč volilcev. Zdi se, da je to tista meja, ki jo bo SDS pod Janševim vodstvom tudi v prihodnje težko presegla. Volilna podpora bi stranki lahko nekoliko zrasla, če bi Janša z ustavno pritožbo uspel, ne gre pa pričakovati, da bi SDS z Janšo na čelu lahko še kdaj ponovila zmagovito zgodbo izpred desetih let. Tudi zato ne, ker se SDS s sedanjo radikalno držo pomika vse bolj proti desnemu robu, kjer je volilni bazen bistveno bolj omejen kot v politični sredini. Ne gre namreč pozabiti, da so slovenski demokrati leta 2004 edinkrat doslej slavili tudi ali predvsem zaradi njihove takratne bolj umirjene in spravljive govorice.

Slovenska ljudska stranka

Čeprav padec podpore SDS in njeno pomikanje proti skrajni desnici na desni sredini pušča več praznega prostora, ga obe konservativni stranki na letošnjih državnozborskih volitvah nista izkoristili. Najstarejša stranka pri nas – SLS – je celo izpadla iz parlamenta, za kar nosi pretežni del odgovornosti predsednik stranke Franc Bogovič. Ne le zato, ker s svojim neprepoznavnim vodenjem stranke in medlimi nastopi ni znal prepričati volilcev, temveč tudi zaradi prilagajanja svoje kandidature osebnim interesom. Po izvolitvi v evropski parlament letos spomladi namreč Bogovič ni hotel žrtvovati bruseljske službe, zato je kandidiral v dveh povsem neizvoljivih ljubljanskih volilnih okrajih – Fužinah in Zadobrovi. V obeh skupaj je zbral 246 glasov, na parlamentarnih volitvah pred tremi leti pa jih je v domačem Krškem dobil 2895. SLS je za vstop v parlament na julijskih volitvah zmanjkalo nekaj več kot štiristo glasov.

Zaradi hudega poraza stranke na državnozborskih volitvah bo SLS na kongresu čez mesec dni izbirala novo vodstvo, a kandidata, ki bi imel vsaj nekaj voditeljske karizme, v stranki ni videti. Ob tem se nekateri v SLS tolažijo, da tudi Ljudmila Novak, ko je leta 2008 prevzela vodenje NSi, ni bila široko prepoznavna in stranki pod njenim vodstvom niso pripisovali svetle prihodnosti, pa ji je Novo Slovenijo vendarle uspelo vrniti v parlament. Vendar pa je med NSi pred šestimi leti in SLS danes pomembna razlika: Novakova je imela ob sebi delovne in izredno aktivne zlasti mlade sodelavce, ljudsko stranko pa zaznamujejo različne frakcije, ki se, kot je dejal eden od naših sogovornikov, že prerivajo za njeno zapuščino. Zaenkrat se torej zdi, da ima SLS kaj malo možnosti, da bi ponovila zgodbo Nove Slovenije. Kot se zdi tudi malo verjetno, da bi se ljudska stranka in krščanska demokracija ponovno združili. Stare zamere so preveč močne, so prepričani v vrhu ene in druge stranke.

Nova Slovenija

Čeprav je dobila enega poslanca več kot pred tremi leti, pa tudi NSi z rezultatom na letošnjih volitvah ne more biti zadovoljna. Stranka, ki ima v svojem imenu besedi »krščanski demokrati«, je namreč v državi, v kateri je katoliška veroizpoved večinska, zbrala komaj 5,6 odstotka glasov. Prav tako ni skrivnost, da so v vodstvu stranke pričakovali boljši rezultat. Tudi zato so nekateri v NSi po volitvah ocenili, da je stranka pod vodstvom sedanje predsednice Ljudmile Novak dosegla svoj limit in da je nastopil čas, da na njeno čelo stopi predstavnik v stranki zelo močne mlajše generacije, Matej Tonin. V tem so videli tudi priložnost, da se stranka – ne da bi sama kogarkoli izključila – znebi tistih članov, ki naj bi v NSi predvsem uresničevali interese SDS. Torej zlasti sedanjega podpredsednika Aleša Hojsa, pa predsednice ljubljanskega odbora Mojce Kucler Dolinar... A se je Novakova, ki je po napornem ciklu letošnjih volitev ugotavljala, da ji za nadaljnje vodenje stranke zmanjkuje energije in bi si želela »sobotno leto«, vendarle odločila, da bo na čelu stranke vztrajala še dve leti. Kar kaže, da odhod s predsedniškega mesta tudi za tiste politike, ki sicer na funkcijo niso bolestno navezani, ni lahek. Po pogovoru z več člani stranke pa naj bi Novakova tudi ocenila, da bi sedanji Toninov prevzem vodenja NSi preveč razburkal strankine vrste in jo izpostavil še močnejšim Janševim napadom. Odločnejše osvobajanje izpod okrilja SDS in očiščenje NSi Janševih privržencev je torej stranka očitno preložila. Je pa že jasno, da v novi najožji ekipi Ljudmile Novak za Aleša Hojsa ne bo več prostora. Kot tudi, da se v NSi vse manj ozirajo na napade SDS. Kar dokazuje tudi udeležba evropskega poslanca Lojzeta Peterleta na razpravi o prihodnosti EU, ki jo je organiziral Kučanov Forum 21.

Stranka Mira Cerarja

Nove stranke, ki so nastale v zadnjih letih, so z izjemo Državljanske liste v večji meri nagovarjale levo oziroma (levo)sredinsko volilno telo, nekoliko pa je po desnosredinskih volilcih posegla tudi SMC. »Zavestno se ne želimo pozicionirati na levico ali na desnico. Iz samega programa stranke in tudi iz koalicijske pogodbe pa je razvidno, da smo v določenih pogledih tradicionalno bolj levi, v določenih pa tradicionalno mnogo bolj desni,« o svoji politični usmeritvi razmišljajo v SMC. Dodajajo, da bo stranka vsekakor vztrajala pri načelih etičnosti, transparentnosti, odgovorne politike...

A očitno volilci ocenjujejo, da je SMC od svojih predvolilnih obljub pri marsikateri dosedanji potezi že odstopila. Po javnomnenjskih anketah namreč nobeni zmagoviti stranki doslej podpora po državnozborskih volitvah ni tako naglo padla kot prav SMC in nobena vlada na začetku svojega delovanja ni beležila tako nizke ocene. Volilci praviloma vsaj nekaj mesecev po volitvah neradi priznajo, da njihova volilna izbira morda ni bila najboljša. Sta pa padanje podpore SMC in nizka ocena vlade vendarle razumljivi. Miro Cerar je s svojimi predvolilnimi obljubami v javnosti sprožal velika pričakovanja, zato je razočaranje volilcev ob odstopanju od njih toliko večje. Poleg tega se je morala nova vlada takoj po prihodu na Gregorčičevo lotiti rebalansa proračuna za letošnje in prihodnje leto, v povezavi s tem pa je pripravila vrsto nepriljubljenih ukrepov: dvig nekaterih davkov in uvedbo trošarin, ki bodo prizadeli potrošnike, s predvidenimi varčevalnimi ukrepi v javnem sektorju pa je še dodatno vznejevoljila sindikate in zaposlene v javni upravi. Torej prav tiste, ki so bili po predvolilni raziskavi Mediane največji podporniki Mira Cerarja. Poleg tega je SMC z nekaterimi kadrovskimi potezami in z načinom kadrovanja po kriteriju, važno, da je naš, pokazala, da je že prevzela vzorce tako kritiziranega delovanja starih političnih strank. K vsemu omenjenemu je mogoče prišteti še razkritje preteklih grehov novih obrazov SMC, pa strankino zavračanje strokovnjakov in politikov, ki so v preteklosti že sodelovali v strankarskem življenju, čeprav pomanjkanje izkušenj njihovih članov vodi k novim in novim zapletom in težavam. Kar se na primer kaže tudi pri pogajanjih ministra za javno upravo s politično mnogo bolj pretkanimi sindikalisti javnega sektorja, pa v nespretno vodenem postopku prenehanja poslanskega mandata Janeza Janše v državnem zboru... »Tako slabega komuniciranja med vladnimi strankami, tako velikega nezaupanja do drugih strank, tolikšne neoperativnosti v preteklih vladah ni bilo,« nam je dejal eden od dolgoletnih članov različnih koalicij.

Demokratična stranka upokojencev

Nezaupanje predstavnikov SMC pa je gotovo vsaj delno pogojeno z dosedanjim ravnanjem koalicijskih partnerjev. Tako je bila na primer DeSUS v preteklih mandatih zelo nezanesljiva in izsiljevalska vladna stranka, da svojega vzorca obnašanja ne namerava pomembneje spremeniti, pa je Erjavec pokazal tudi ob tokratnih pogajanjih o regresu za upokojence. Čeprav stranka upokojencev po številu parlamentarcev še nikoli ni bila tako močna, kot je tokrat, pa se vendarle zdi, da njenemu predsedniku zmanjkuje energije. Povečanje števila poslancev, od katerih naj mu vsi ne bi bili brezpogojno podrejeni, zahteva nekoliko več napora. Prav tako se je v zadnjem času v javnosti pojavilo več informacij o domnevno spornem kadrovanju na zunanjem ministrstvu, pa zapleti z nekaterimi veleposlaniki... Zato si je Erjavec želel z odhodom v Bruselj zagotoviti eleganten umik iz slovenske politike, njegova neuspešna kandidatura za evropskega komisarja pa k boljšemu sodelovanju DeSUS v koaliciji gotovo ni prispevala. Bi pa odhod Erjavca na komisarsko mesto za stranko upokojencev nedvomno pomenil hud udarec. Čeprav je DeSUS nekakšen upokojenski sindikat, ki ga po raziskavah Ninamedie kar v 60 odstotkih volijo starejši od 60 let, med mlado generacijo pa tako rekoč nima volilcev, bi zamenjava Erjavca stranko najverjetneje pripeljala na rob vstopa v parlament. Kjer je pred njegovim prihodom na čelo DeSUS pravzaprav tudi bila – na volitvah leta 2004 je za las ujela vstop v DZ.

Socialni demokrati

Socialni demokrati so na letošnjih državnozborskih volitvah dosegli najslabši rezultat doslej. Pričakovanja, da bo stranka z zamenjavo v javnosti nepriljubljenega in pri vodenju stranke nespretnega Igorja Lukšiča z bolj ljudskim in po ocenah javnosti prijaznim kmetijskim ministrom Dejanom Židanom na državnozborskih volitvah morda prišla celo do mandatarskega mesta, so se razblinila. Po nekoliko boljšem rezultatu na lokalnih volitvah je optimizem v stranki spet nekoliko zrasel. Tako Dejan Židan na kongresu v začetku prihodnjega leta po vsej verjetnosti ne bo imel resnega tekmeca za vodenje stranke (spomnimo, da so se na zadnjem volilnem kongresu za to mesto potegovali trije zelo močni predstavniki SD: Borut Pahor, Igor Lukšič in Patrick Vlačič). A v strankinih vrstah o tem, da je sedanji predsedujoči tista oseba, ki lahko pomembno dvigne podporo SD, niso prav trdno prepričani. Prej je mogoče zaznati, da socialni demokrati v Židanu v tem trenutku vidijo edino osebo, o kateri se lahko toliko poenotijo, da v stranki ne bo prišlo do kakšnih resnejših pretresov.

Celo nekateri Židanovi zagovorniki pa ocenjujejo, da je predsedujoči SD s ponovnim prevzemom vodenja kmetijskega ministrstva naredil veliko napako, oziroma da bi si moral za dvig teže stranke izboriti gospodarski resor. S kmetijskim ministrom na svojem čelu si SD le še utrjuje vse opaznejši pridih ruralne stranke. Nekoč vodilna urbana stranka z močnim intelektualnim potencialom namreč – kot kažejo tudi zadnje lokalne volitve – ohranja svojo pozicijo na podeželju, medtem ko jo v večjih mestih izgublja. Tako je na primer na lokalnih volitvah v Ljubljani dobila le dve svetniški mesti in dosegla celo slabši rezultat kot v prestolnici praviloma ne ravno uspešna Nova Slovenija. Na državnozborskih volitvah pa SD v tretji volilni enoti, ki vključuje Ljubljano Center, Šiško in Rudnik – nekoč sta v tem okolju zmagovala Miran Potrč in Dušan Kumer – poslanca sploh ni dobila. Stranka, ki ni močna v prestolnici in v drugih velikih mestih (v nekoč »rdečem« Kopru SD zaradi spodrsljaja v kandidacijskih postopkih na tokratnih lokalnih volitvah sploh ni nastopila), pa si na državnozborskih volitvah težko obeta dober rezultat.

Dodaten problem s pozicioniranjem ima SD tudi zaradi nastanka Združene levice. Ta je namreč SD izrinila z leve, na levi sredini pa jo omejuje SMC. Podpora SD po javnomnenjskih raziskavah v zadnjih mesecih sicer nekoliko raste, a kot je prepričan Igor Lukšič, ki se je po nekajmesečnem molku po zaključku letošnjih volitev ponovno oglasil, SD »ni stranka, ki bi lahko branila javnomnenjsko podporo«. Na zadnjih dvoje volitvah nedvomno tudi zato, ker sta jo zasenčili novoustanovljeni stranki.

Zavezništvo Alenke Bratušek

Najmanjšo parlamentarno stranko ZaAB javnomnenjske raziskave komaj še zaznajo, k čemur je nedvomno bistveno prispevala (neuspešna) kandidatura njene predsednice Alenke Bratušek za evropsko komisarko. Zato dvoma, da bo morala nekdanja premierka zapustiti vrh ZaAB, tako rekoč ni, so ji pa strankarski kolegi za celjenje ran po komisarskem fiasku in za razmislek, kako bo izpeljala svoj odhod, pustili še mesec dni časa. Vprašanje pa je, kdo lahko nasledi Bratuškovo in kakšen bi bil domet stranke pod novim vodstvom. V javnosti se sicer večkrat pojavljata imeni poslanca Petra Vilfana in državnega sekretarja Metoda Dragonje, a po namigih v ZaAB nobeden od njiju nima tovrstnih ambicij. Tako si nekateri prizadevajo, da bi kandidata poiskali izven strankinih vrst. A se zdi možnost, da bi ob stanju, v kakršnem je stranka, našli uglednega kandidata, misija nemogoče. Večja je torej verjetnost, da bo na čelo stranke stopil vodja poslancev ZaAB Jani Möderndorfer. Čeprav je Möderndorfer učinkovit vodja poslanske skupine, pa ima tudi po prepričanju strankarskih kolegov premalo karizme za uspešno vodenje stranke.

V ZaAB pa ne skrivajo, da si še vedno želijo vstopiti v vlado. Kar bi bilo, če bi Bratuškova odstopila z mesta predsednice stranke, tudi za nekatere koalicijske partnerice sprejemljivo. Tako je Erjavec pred dnevi dejal, da ne bi imel nič proti, če bi se koaliciji »ekspresno« pridružila še kakšna stranka. Manj navdušenja nad to možnostjo pa je vsaj za zdaj zaznati v SMC. » Zakaj bi širili koalicijo, ki v tem trenutku usklajeno deluje, in vanjo vnašali nemir,« je mogoče slišati v SMC. A se lahko ta koalicijska usklajenost kaj hitro zamaje...

Združena levica

Najbolj lagodno pozicijo na strankarskem prizorišču ima nedvomno Združena levica. Z napovedano »kritično socialistično držo« bo v sedanjem kriznem času ter ob nezadovoljstvu volilcev z napovedanimi vladnimi davčnimi in varčevalnimi ukrepi nedvomno lahko uspešno nagovarjala volilce. Se je pa v zadnjih dneh nekoliko umaknil v ozadje vodja poslanske skupine ZL Luka Mesec, kar mu je na lestvici najbolj priljubljenih politikov Vox populi odneslo nekaj mest, nekoliko je po oktobrski raziskavi padla tudi podpora ZL. Nedvomno pa bi bila glavna nevarnost političnemu preživetju Združene levice, če bi prišlo v njenih vrstah do resnejših konfliktov. Ni namreč skrivnost, da se tri stranke, ki sestavljajo koalicijo Združena levica, po radikalnosti svojih zamisli in ostrini prezentiranja svojih pogledov precej razlikujejo.

* * *

Trenutno stanje na slovenskem strankarskem prizorišču torej kaže, da so se vse relevantne politične stranke znašle v krizi, zaradi česar imajo težave z lastno legitimnostjo. In to ne zaradi kakšnih objektivnih okoliščin, temveč zaradi lastnih napak. Kriza slovenskih političnih strank pa ni zgolj njihov problem, temveč je v večstrankarskem političnem sistemu, ki temelji na podmeni, da so stranke avtentične zastopnice interesov volilnega telesa in eden od stebrov moderne države, splošni družbeni problem. Torej problem tudi tistih državljanov, ki jih strankam nikoli ni uspelo nagovoriti.