Šport športnikom za šport

Tokrat se je že pred uradnim formalnim predvolilnim štartom pojavil sindrom samooklicanja za kandidata. Zanimivo bo videti, kdo so dejanski predlagatelji in kateri posamezniki, skupine, lobiji, politične opcije in organi v športu so ali bodo, in kdaj, sprejeli sklepe o svojih kandidatih za predsednika in številne druge funkcije.

Pošteno in športno bi bilo, da posameznega kandidata predlagajo njegovi neposredni športni sodelavci na ustreznih sejah organov društev ali zvez, na osnovi kandidatovih pozitivnih karakteristik, referenc in dejanj. Tako bi za posameznimi kandidaturami resnično stala (jih predlagala in podpirala) športna baza, klubi in zveze. Ljubitelji športa in drugi pa smo v zadnjem letu kar nekajkrat prebrali in slišali, kdo so samooklicani kandidati še pred začetkom formalnih predvolilnih postopkov znotraj OKS. Seveda pri predlaganju kandidatov preži tudi nevarnost s strani političnih opcij in s tem še večje delitve v športu na naše, vaše, njihove, rdeče, črne, oranžne in še kaj.

Kandidate za predsednika in nosilne funkcije v OKS gre iskati iz vrst moralno in etično neoporečnih ljudi, neobsojenih v športu in sicer, uspešnih športnikov, športnih delavcev, športno razgledanih in nepristranskih ljudi, gospodarstvenikov, intelektualcev, takih, ki so prepričani športniki, uspešni in pošteni po svojih dejanjih in željah ter si želijo in zmorejo uspešno delati v športu. Vsebina dela je tako že zacementirana do leta 2020 ali 2023 v številnih aktih in programih OKS in države.

Upravičeno se lahko sprašujemo, koliko je v začetku letošnjega boja za stolčke v omenjenih organih OKS in s tem povezanih javnosti skritih aktivnostih sploh še pravega športnega fair playa.

Od kod in zakaj tako velik interes posameznikov in skupin, lobijev za prevzem ljubiteljskih, volonterskih, neplačanih in izključno častnih funkcij v slovenskem športu, kot zatrjujejo dosedanji dolgoletni predsednik OKS in njegovi ljubiteljski sodelavci? Ali so in bodo to res neplačani in brez osebne koristi pošteni borci za »slovenski športni nacion«, kot bi rekel naš športni velikan Janez Polda pred davnimi, »ljubiteljskimi« leti slovenskega športa? Ali kdo sploh športno išče, nagovarja in novači ljudi, ki so po duši športniki, z znanimi športnimi, delovnimi in drugimi rezultati v športu in zasebnem življenju, pošteni in neodvisni športni zanesenjaki, predvsem pa pošteni in vredni športnega zaupanja s polno mero družbenega ugleda in ki si res želijo delati in pomagati v slovenskem športu?

Na prvi pogled ni vzpodbudno, ker se vse to vrti v nekih zaprtih krogih predvsem med ljudmi, željnimi športne in siceršnje oblasti, med katerimi je kar nekaj takih, ki so pogoreli že kot aktivni politiki. Zato ni čudno, da tudi v športu iščejo satisfakcijo za politične in siceršnje neuspehe, medijsko in družbeno pozornost ali celo možnost zaposlitve, zaslužkarstva in s tem trajne socialne varnosti.

Posamezni kandidati za vodilne funkcije v OKS se pojavljajo iz sedanje strukture OKS, občinskih zvez, športnikov, nacionalnih panožnih zvez, ki bodočim sodelavcem obljubljajo določene funkcije in službe, da bi jim prinesli čim več glasov na volitvah za predsednika in njegovo listo oziroma njegove profesionalne, ljubiteljske in lobistične sodelavce. Žal ti kandidati niso najbolj primerni za posamezna področja, so pa najbolj agresivni, v boju za oblast in še kaj drugega, to so kvazi (ne)športni funkcionarji, kaj šele delavci. Njihov prvi cilj je »jaz«, potem šele »šport« v vsej svoji koristnosti, lepoti, pestrosti in raznolikosti. Zato prav gotovo zanje ne velja izrek šport športnikom za šport.

Zanimiva in zastrašujoča je že bežna kadrovska in še kakšna analiza še prikritih list kandidatov za omenjene funkcije in povezav med tistimi, ki že sedijo v organih Olimpijskega komiteja Slovenije, Fundacije za šport, Strokovnega sveta RS za šport, Zavoda za šport Planica, Športne Loterije, Loterije Slovenije, ministrstva za znanost, izobraževanje in šport, Inštituta za šport pri FŠ, centra za šport pri OKS ali so na listah posameznih političnih strank oziroma njihovih predsednikov in še in še...

S tem so povezani tudi člani delovnih skupin za pripravo izvedbenih dokumentov nacionalnega programa, osnutka zakona o športu in drugih sistemskih aktov. Ob tem se je treba vprašati, ali je varuh športnikovih pravic tudi lahko aktiven športnik, športni funkcionar, član delovnih skupin za pripravo že omenjenih aktov in še kaj.

Vsekakor imajo svojo »računico« pri novačenju in izbiri kandidatov tudi zaposleni na OKS, kdo in zakaj bi bil zanje najboljši, v dobro plačani službi brez odgovornosti. Tudi pogodbeni sodelavci, vsaj dosedanji, večinoma izbrani ne po kvaliteti, ampak po načelu »samo, da je naš«, niso brez vpliva (rekreacija, pravila OKS, akcije OKS...).

Vprašanje je, kakšna je vloga uslužbencev OKS, od generalnega sekretarja do direktorja marketinga, direktorja odnosov z javnostmi in drugih, pri izbiri, novačenju in kandidaturah kandidatov za predsednika in druge pomembne funkcije. Upajmo, da si ne izbirajo človeka po svoji meri in ne po meri slovenskega športa.

Zaskrbljujoča je bila udeležba vrhunskih športnikov in olimpijcev na zadnjem srečanju v Zrečah. Ali poslovniki res ne določajo, kolikšno je minimalno število vrhunskih športnikov, ki lahko legitimno izvolijo svoje predstavnike v svet vrhunskih športnikov pri OKS? Vsekakor so izvoljeni športniki po mojem skromnem mnenju dobra izbira, predvsem pa popestritev v slovenskem vrhunskem športu in reševanju statusnih pravic športnikov in trenerjev.

Ali je res vseeno, da se je Klub slovenskih olimpijcev na zadnji skupščini v Stožicah samoukinil, pa kljub temu še naprej životari, celo s sistemsko finančno podporo?

Ali za nesramno minimalnim angažiranim številom vrhunskih športnikov in olimpijcev v boju za njihove statusne pravice, izboljšanje pogojev treningov in tekmovanj ter (ne)vključevanjem v aktivno delo v športnih organih OKS in drugih športnih organizacijah ne stojijo morda namerno pasivna služba OKS in njeni funkcionarji? Ni naključje, da v OKS in njegovih organih po 23 letih še ni redno zaposlen za nedoločen čas nobeden od olimpijcev ali najuspešnejših slovenskih športnikov. Simptomatično slika ni nič bistveno boljša na ministrstvu, Fakulteti za šport, Zavodu za šport Planica, Fundaciji za šport, Inštitutu za šport, antidopingu in še kje.

Ali bodo na prihajajoči volilni skupščini OKS glasovali večinsko športni delavci ali redno zaposleni v nacionalnih panožnih športnih zvezah, občinskih športnih zvezah in drugih športnih ustanovah? Vprašanje je, ali bo večinsko volila resnično civilna sfera ali zaposleni v njej. Povezovanje posameznih grupacij v športu je izredno nevarno, ker sproža nekorekten konflikt med posameznimi športi in posledično športniki in športnimi delavci. Zato zbiranje glasov med posameznimi grupacijami, kot so kolektivni športi, individualni športi, borilni športi, »bazični« športi, miselni športi, zimski športi, vodni športi, olimpijski/neolimpijski športi, občinske športne zveze, ni samo nekorektno, ampak za slovenski šport pogubno.

Nekateri iz kroga neformalnih kandidatov so športni funkcionarji in ne delavci, že vrsto let (desetletja) brez vidnih rezultatov razen oblastniških in verjetno še kakšnih strogo prikritih. Zanimiv je tako velik interes za športne funkcije v OKS, ki naj bi bile strogo volonterske, z najvišjimi moralnimi in etičnimi načeli v boju z dopingom, nasiljem, klientelizmom, korupcijo, kriminalom in še čim... Športna društva in številne zveze pa životarijo in se trdo borijo, da najdejo predsednika in druge funkcionarje in delavce, sploh take, ki bi uspešno vodili društvo ali zvezo.

Seveda se pri čudnih kadrovskih kombinacijah prav lahko zgodi, da bodo osebne ambicije pred športnimi in bo na primer rezultatsko, organizacijsko in kadrovsko obubožan ljubljanski šport po takih metodah kandidiranja in izbiranja ter volitev v OKS in posredno druge organe imel kar celo vrsto športnih funkcionarjev v različnih organih in na pomembnih funkcijah na ravni države. To je zaskrbljujoče glede na stanje ljubljanskega športa in vlogo teh ljudi pri tem.

Začetna predvolilna dogajanja kar kličejo po preverjanju klientelizma, kolizije interesov, možnosti koruptivnih dejanj, negativnega klanovstva, nelegalnega lobiranja, povezanega zaposlovanja v športnih organizacijah in forumih, interesnega povezovanja in združevanja moči brez športnega fair playa in v škodo slovenske športne scene doma in v tujini na nadzornem odboru in častnem razsodišču OKS.

Upajmo, da bo volilna skupščina OKS zmogla najti najboljše rešitve – vsebinske, organizacijske in kadrovske – za dobro razvoja in delovanja slovenskega športa v vseh pojavnih oblikah in segmentih.