Odgovoril sem, da gre najbrž za učinek že same gole geografske, pa tudi psihološke odmaknjenosti. Podoba o Putinovem režimu in o ruski nevarnosti nasploh se blaži glede na to, kako daleč od Rusije leži konkretna država. Najbolj občutljive so pač tiste, ki so bile pod sovjetsko okupacijo, še sploh takšne, ki jim je bila vzeta državnost, kot se je zgodilo baltskim in v prejšnjih stoletjih večkrat Poljski. Pri nas pa, kjer je Churchill na servieti ponudil Stalinu delitev Jugoslavije v dve interesni sferi, nismo živeli v realnem socializmu, marveč v irealnem samoupravljanju, zato je za nas logična neka psihološka distanca do ruske nevarnosti. »Vi pa ste bili pred sovjetsko okupacijo celo nevtralni, pa vam ni to nič pomagalo. Zato razumem, da je v vaši zaznavi nevtralnost pogubna; edina alternativa pa je nepopustljivost, ki se bolj spravljivim članicam EU, še sploh tistim, ki so odvisne od ruskega plina, zdi potem kot vojno hujskaštvo.«
Marin je po premolku tiho rekla: »Ker naj bi bil vajin obisk priložnost za vedro in sproščeno druženje, nisem želela omenjati takšnih reči, ampak včeraj, še ne 48 ur po tem, ko je Obama zagotovil Estoniji, da nas Nato ne bo nikoli pustil na cedilu, so Rusi na naši strani meje zajeli agenta naše varnostne službe Estona Kohverja in ga odvlekli na svojo stran, ga obtožili vohunjenja in ga priprli. Grozi mu do trideset let ječe.«
Kar sapo mi je zaprlo, čeprav se mi je po premisleku dejanje Rusije zdelo logično – zazibala je čoln, da pokaže, da ga, če ne bo šlo drugače, lahko tudi prevrne. Izrazil sem moralno podporo, Marin se je zahvalila, in kazalo je, da sva se prvič glede nečesa le sporazumela.
Odpeljali smo se domov. Marin je parkirala kar na cesti pred hišo, kajti opazila je sosedov kombi v ogradi. Pojasnila je, da posebej plačuje letni znesek kot domicilna lastnica avtomobila, tako da ima pravico parkirati tudi ob pločniku. Na ta način si vsakokrat prihrani nekaj sivih las, ki bi jih sicer zagotovo dobila ob manevriranju na dvorišču. Pa tudi ure dragocenega časa si s tem prihrani.
Ko smo bili v stanovanju, sem stopil na balkon in si od zgoraj ogledal situacijo. Mož je parkiral sicer dovolj korektno, ker pa je bil njegov avto bliže izhodu, je imela Marin s svojim veliko več dela, če bi ga hotela spraviti med kombi in ograjo.
Bernarda ji je rekla: »Kombi je precej daljši. Če predlagaš sosedu, da samo zamenjata mesti, bosta oba parkirala brez težav.«
»Ja, saj to sem mu tudi predlagala, pa nekako ni premogel razumevanja za to. Pravica močnejšega pač.«
Raje nisem nič pripomnil, pozneje, ko sem ležal v postelji, pa sem se še dolgo čudil, kako da obstaja tako velika razlika med Marininim odnosom do soseda in do Rusije. Ali ne gre navsezadnje za isto reč?
* * *
Zjutraj sem zgodaj vstal, da naredim žgance, ki sem jih obljubljal že včeraj. Zelo so se mi posrečili, in sicer oboji, iz koruznega zdroba in iz ajdove moke. Kar odleglo mi je, ko je Marin na glas zacmokala ob spoznanju, da nikakor ne je polente, marveč nekaj, kar se v ustih stopi že ob najblažjem sločenju jezika k nebu.
Zaupal sem ji torej recept in seveda tudi svojo skrivnost namaščenja: medtem ko drugi vrtajo v sredo žgancev luknjo in vanjo devajo maščobo, sam v kropu raztopim osminko masla: »Tako se maščoba lepo enakomerno porazdeli vsepovsod.«
Nagnila je glavo in deset sekund vljudno, a zaskrbljeno molčala, kot sem že vedel, da ima navado, preden se zažene v razpravljanje.
Potem je rekla: »No, Branko, to pač sam najbolje veš, da je nemogoče, kajti maslo v vodi ni topljivo.«
»Morda imaš prav, Marin, verjetno je znanost na tvoji strani, a tako pač počnem, kar ti bo potrdila tudi Bernarda, če ne bo ostala nevtralna.«
Ob tem se je Bernarda, ki je pravkar prišla iz kopalnice in niti ni vedela, o čem se spet meniva, zasmejala (kakor se zasmeje, kadar jo je česa strah).
»Ne boš verjela,« je rekla Marin, »ampak zdaj se kregava že glede tega, ali je maslo topljivo v vodi.«
Rekel sem: »Ravno vsebina tega prepira dokazuje, da sva na pravi poti, Marin. Preden se resno udariva glede te topljivosti, pa mi dovoli, da izrečem še nekaj načelnih misli o človeški bližini. Obstaja več metod zbliževanja med ljudmi: med spoloma je najpogostejše dvorjenje, flirtanje, koketiranje, pozneje tudi spolno zbližanje, znotraj enega in drugega spola pa je pri moških vezivo šport, pri ženskah pa skupno nakupovanje.
Kmalu po prihodu v Tallinn mi je postalo jasno, da imam le dve možnosti: bodisi da se za ves ta čas potuhnem za fasado olikanega prenarejanja bodisi se naredim brezbrižnega, samo za šport zainteresiranega odsotnega moža, ali pa zagrizem v kislo jabolko in se poskusim zbližati s tabo na edini način, ki še preostaja in ki se nama je kar sam ponujal glede na to, da oba sodiva med ljudi, ki so vselej pripravljeni drugemu priznati njegov prav, žal pa se po nekem naključju doslej še nikoli ni zgodilo, da bi bilo to treba res tudi narediti, saj ni imel še nikdar nihče drug prav.«
Zasmejala se je in zamahnila z roko, češ dovolj, dovolj, vendar nisem popustil. »Dejstvo je namreč, da je s prerekanjem mogoče zelo učinkovito zlesti drug drugemu pod kožo. Metoda je sicer sprva mučna, a kdor preživi prvih nekaj dni, kmalu pridobi do sobesednika poseben odnos, ki mu je mogoče reči tudi navezanost. O sebi lahko rečem, da zdaj do tebe čutim domačno naklonjenost. Po treh dneh schnellkursa v prerekanju sva priplavala v vode starih dobrih zakoncev, ki sta se zmožna sporeči glede tega, ali se maslo topi ali ne topi v kropu, ne da bi jima pri tem zavrela kri! Če tudi ti čutiš do mene isto naklonjenost, potem te prosim, da mi jo zdaj izraziš.«
In sem iztegnil roke proti njej – in v naslednjem hipu sva bila objeta in môre je bilo konec.
Po zajtrku se mi je računalnik nekaj zablokiral, pa sem jo poprosil, naj na galaxyju pogleda, ali njen kabelski operater napoveduje vsaj posnetek dvoboja Čilić:Federer.
Malo je potipkala in hip zatem začela ustrežljivo brati: »Cilic stunned Federer in three straight sets.«
Sem prav slišal in razumel? Čilić da je zmagal?
Rekel sem: »Marin – če bi ti bilo dano, da lahko pokukaš v prihodnost, in bi se osebno zapletla v razmerje s človekom svojih sanj, ali bi šla takoj prve dni gledat, kako se bo reč iztekla?«
Ne bi šla, se je strinjala. Bilo je, mislim, prvič, da sva se takoj sporazumela.
»No, potem me boš razumela, ko ti zdajle povem: hvala, ker si mi uničila življenje.«
Najprej je bila vsa skrušena, potem pa je le doumela. »Aha – to mi lahko rečeš, ker sva prijatelja?«
* * *
Dan je bil zelo lep. Najprej naju je Marin odpeljala k svoji materi na deželi, tokrat na zahodno stran, kakih 20 kilometrov od mesta. Ko smo se vozili tja, sem imel nenehno vtis, kakor da smo na Mediteranu. Spet in spet sem se čudil, koliko lepih novih hiš vidim. Še pred nekaj desetletji so se stanovanjske hiše tu gradile skoraj izključno iz lesa, zdaj pa se zida. Ceste so široke, prav razkošne, in nič kotanjaste ali grbinaste. Vidi se, da je v Estoniji prostora še na pretek.
V gozdu sem vsakih petdeset metrov videl parkirane avtomobile.
»To so nabiralci gob,« je pojasnila Marin. »Estonci smo v srcu podeželani, pred dvema, tremi rodovi smo živeli še vsi na deželi, tako da imamo do nje še zmeraj poseben odnos. Kadar je le mogoče, se vračamo v gozdove. Veliko ljudi ima na deželi, da uporabim rusko besedo, dačo, letoviško hišico, in tam preživljajo proste urice. Tudi moja mati, ki uradno stanuje v Tallinnu, vendar je, kadar je le mogoče, na deželi, kjer skrbi za ohišnico, torej za sadovnjak, zelenjavni vrt, cvetlične gredice, trato… Po očetovi smrti ji je še posebej težko biti sama v mestu, zato jo vozimo sem vsak konec tedna, moj brat jo pripelje, jaz pa pridem potem ponjo. Da se vrnem h gobarjem – kot luteranci smo prežeti s prepričanjem, da krademo Bogu čas, če nič ne delamo. In delati ne pomen kratko malo kaj početi, si držati hlače ali kikljo, da ne zlezejo dol, ampak delati kaj koristnega, kaj, kar daje sad. Zato si ne znamo predstavljati pohajkovanja po gozdu, ki ga ne bi spremljalo nabiranje gob. Pri tem pa smo hudi individualisti, prav nič ne maramo, da bi kdo zvedel za naša najdišča. Pripravljeni smo se voziti sto in več kilometrov daleč, kjer vemo za jaso, na katero še ni stopila druga človeška noga razen naše. Izpričani so primeri pravd med potomci, kdo je naslednik pravice do izkoriščanja družinskega najdišča, ki ga je oče razodel otrokom šele v testamentu. Bolj strastno kot gobe iščemo le še cvet praproti o kresu – legenda namreč pravi, da bo imel človek, ki najde o kresu praprot v cvetu, od tega neznanske moči in darove.«
Lepo jo je bilo poslušati, ko se je tako razgovorila in morda prvič v življenju pustila mislim, da so šle v direndaj.
»Ha,« sem rekel, »varianto imamo tudi Slovenci, le da moramo pri nas ponevedoma dobiti na šentjanževo okrog polnoči praprotno seme v škornje. Komur se to zgodi, na lepem razume živalsko govorico.«
»Po Shakespearju je posledica nevidnost. V prvem delu Henriku IV. pravi Gadshill: 'Narejek praprotnega semenja imamo, tako da smo nevidni.' V resnici praproti rastejo iz spor, prav kot gobe, in seveda ne morejo imeti ne cveta ne semena.«
»Drži, praprotnice so cevnice, spore, s katerimi se razmnožujejo, pa je mogoče videti na hrbtni strani spodvihov, kjer dajejo videz kake snetí.«
»Ljudje so torej vedeli, da praprot nima semena – prav iz tega semenja, ki ga ni, se je porodila legenda.«
»Tako je, se strinjam – kot pravi Edgar Morin, se verovanje vselej začenja tam, kjer je obup neogiben.«
Prijetno nama je bilo, ko sva si takole skakala v besedo.
Kmalu smo prispeli do dače, kjer nam je mati, upokojena zdravnica, zdaj pa starčica z blagim obrazom junakinje Morilcev stare gospe (Ladykillers, 1955), postregla s kavo, nasoljenimi slaniki, maslom in črnim kruhom. Rekel sem gospe, da se ji na obrazu vidi, kako dobra duša je, ona pa je odvrnila, da se je malo prej skušala domisliti, kaj vse slabega je naredila v življenju. Potem sem prosil Marin, naj na svojem galaxyju najde portret Katie Johnson (†1957; glej fotografijo).
Z Marin sva potem malo igrala badminton z lesenimi, ukrivljenimi reketi, in mislim, da sem se dobro odrezal, le v nekem trenutku sem se spotaknil in telebnil po tleh, a očala so ostala na nosu.
Marin je najprej zaskrbelo, potem se je zasmejala: »Malo si že lesen, kaj?«
»Nič hudega, pravi badminton sva odigrala malo prej, ko sva se menila o praproti.«
Še ogled prelepe mivkaste plaže – voda se je zdela najprej mrzla, pozneje pa topla – potem pa smo se odpeljali nazaj proti Tallinnu, v Estonski muzej na prostem (Eesti vabaohumuuseum) z obnovljenimi ali rekonstruiranimi kmetijami, kajžami, hlevi, gospodarskimi poslopji, cerkvijo, mlinom, gostilnico, vaško šolo, trgovinico in ribiškimi utami, ki nazorno kažejo, kako se je živelo na Estonskem v prejšnjih stoletjih. Moj vtis je bil tak kot pri vožnji po estonskih cestah: vse je bilo večje od tistega, kar smo vajeni pri nas. Še najmanjša, najbolj revna kajža je premogla tri prostore in je bilo mogoče v njej zravnan stati. Na nekem dvorišču sem videl tudi vlečni vodnjak – to je tisti, ki je videti kot gugalnica, z drogom, posajenim na os navpične opore, ki ima na enem koncu zajemalno vedro, na drugem pa utež. Uslužbenka muzeja na prostem, oblečena v staro nošo, mi je pojasnila, da je utež ravno prav težja od vedra z vodo. Kdor je želel zajeti vodo, je torej pahnil konec z utežjo kvišku, drog se je na drugi strani seveda pobesil in vedro se je spustilo in zajelo vodo, teža uteži pa ga je zatem izvlekla. Ha, kako domiselno! Resnično občudujem prednamce, ki so pogruntali takšne iznajdbe. Sam se ne bi domislil česa takega, pa če tuhtam vse življenje.
»Paradiž na zemlji!« sem prevzet ponavljal Marin. Potem pa sem prav pri zadnji atrakciji, staroverski kmetiji (mislim), ki se šele gradi, zagledal veliko kopico – japonskega dresnika!
Japonski dresnik!
Kaj počne tu v paradižu?
Marin je opazila, da sem bled kot stena; vprašala je, ali sem videl duha.
»Duha prihodnjih božičev,« sem pritrdil, »ki jih ne bo več spremljalo krasenje smrečic in jelk, kajti iz tegale grma nedolžnega, celo prikupnega videza se bo v naslednjih nekaj desetletjih razširila pošast po vsej Estoniji! Še sploh, ker imate toliko voda – najraje ta monstrum raste ob vodotokih in jezerih, kjer je obilo vlage in dnevne svetlobe.«
Pojav japonskega dresnika me je še posebej pretresel, ker sem se oziral po njem, že vse odkar sva z Bernardo pripotovala, pa ga nisem nikjer opazil. Pri nas se je že zelo razrasel, najdete ga posebno ob vodotokih in železniških progah, ker se je, mislim, kakemu nesrečnežu na ministrstvu za obrežja ali ministrstvu za železničarstvo kdaj že zdelo, da je košata rastlina idealna pregrada pred šumljanjem voda in hrupom lokomotiv. Spomladi pač obrežeš, pa je.
A to zadnje ne drži, kajti gre za rastlino, ki se (razen v domovini) ne razmnožuje spolno, temveč vegetativno: nova mladika požene iz kateregakoli končka korenike, stebla ali poganjka. Zadošča že 0,07 milimetra velik rizom. Koreninski sistem pa se razraste do tri metre globoko v zemljo in se od tam širi na sosednje parcele in pod sosednje hiše.
Prvotno je Fallopia japonica rasla le na Japonskem. (Obstaja pa njen sahalinski sorodnik, ki je še bolj košat in ki ga je tudi že najti pri nas – spuščata se menda celo v pregrešna razmerja.) Visoko gori med skalovjem Fudžijame se je naučila najti pot na svetlo skozi najtršo snov, ki jo je najti v naravi – lavno skalino. Zato ji dandanes tudi železobeton in kopalniške ploščice ne predstavljajo izziva. Če jo opazite na sosednjem vrtu, obstaja velika verjetnost, da bo v nekaj letih pokukala iz poda vaše kuhinje ali celo spalnice. V Veliki Britaniji in drugod, kjer so se končno zavedeli njene neuničljivosti, ne morete dobiti hipoteke, če raste kje v soseščini.
Spomladi leta 2013 je dr. Kenneth McRae, 52, laboratorijski tehnik iz Rowley Regisa v angleški grofiji West Midlands, s steklenico parfuma razbil glavo svoji 55-letni ženi Jane, nekaj dni pozneje pa vzel življenje še sebi. Komaj leto dni zatem je v javnost pricurljala resnica o vzroku oziroma povodu za ta razširjeni samomor.
Dr. McRae je postal kako leto poprej prepričan, da njegovo domovanje ogroža japonski dresnik. V samomorilskem pismu je napisal: »Mislim, da nisem bil slab človek, vse dokler mi ni duševnega ravnovesja zmotila zavest o zaplati japonskega dresnika, ki prerašča najino mejo z Rowley Regis Golf Clubom… Z Jane sva se držala sama zase, raje nisva imela kakih prijateljev, v veselje sva bila drug drugemu. A obup je postal tako grozen, da sem jo danes ubil, saj nisem hotel, da bi ostala sama in brez prihodkov, potem ko bi se ubil.«
Popisal je, kako je o problemu obveščal upravnike kluba, ki pa se niso zmenili za opozorila (seveda, saj so dresnik posadili prav zato, da spokoja na golfišču ne bi motili zvoki brezobzirnega sveta zunaj). Dr. McRae se je nekaj časa bojeval z dresnikom, potem pa so ga vse večji stroški zaradi strukturne škode in pravdanja pripravili do tega, da je, kot je sam zapisal, »izgubil razum«.
Pa tako idilično se je vse skupaj začelo. Leta 1823 se je neki g. Phillip von Siebold, uradni zdravnik v holandski trgovski postojanki na Japonskem, ki se je ljubiteljsko ukvarjal z nabiranjem in kultiviranjem rastlin, odpravil domov na Holandsko, otovorjen s steklenimi lončki, v katerih je hranil sadike in čebulčke eksotov. Med njimi je bil tudi japonski dresnik. Rastlinica je preživela plovbo in celo brodolom. Leta 1847 so jo na vrtnarski razstavi v Utrechtu že razglasili za »najzanimivejšo novo okrasnico leta«. Njen ekstrakt so prodajali kot krepčilo (in res vsebuje antioksidant resveratrol, ki ga je v obilju najti le še v črnem vinu), prodajali pa so jo tudi kot kravjo krmo, medonosnico, utrjevalko obalnih sipin in brežin ter vrtno okrasnico, saj ima lepe nežne bele cvetke. Povsod so bili navdušeni nad čilostjo in živahnostjo grmnice, ki zraste na dan po 10 centimetrov, tako da jo človek lahko prav vidi rasti. V evropsko naravo je dresnik pobegnil nekaj pred koncem 19. stoletja. V Sloveniji so ga prvič opazili divjega leta 1908.
Pred 35 leti so ga uvrstili na svetovni seznam najbolj nevarnih tujerodnih vdiralk. V Angliji, kjer se nevarnosti v celoti zavedajo, izgubi zazidljivo zemljišče polovico siceršnje tržne vrednosti, takoj ko na njem ali v soseščini opazijo to zel.
Zelo me je potrlo, ko sem videl, da se je dresnik razširil tudi v te severne širine, kjer pozimi tako manjka dnevne luči, in Marin mi je morala obljubiti, da o pojavu obvesti pristojno ministrstvo.
»Bogve če nimajo spet Rusi prstov vmes,« sem rekel nazadnje, da bi bolj resno vzela.
Vprašala me je, ko smo se peljali domov, kako se ta plevel zatira.
»Hm, zatreti ga je skoraj nemogoče. V zemlji, onesnaženi s težkimi kovinami in solmi – torej v mestnem okolju – uspeva še toliko bolje. Kdor ga ima na vrtu, bi potreboval za zatrtje toliko herbicida, da potem ne bi nič več zraslo, razen čez deset let, ko se dresnik, ki se je potuhnil globoko pod zemljo, zbudi iz dremeža in znova požene prav skozi betonske temelje rastlinjaka, ki si ga je lastnik medtem omislil in navozil vanj nove prsti. Rezanje je še bolj nesmiselno, saj členki zlahka poženejo koreninice. Problem je predvsem v tem, da v Evropi nima naravnih sovražnikov, in prav zdaj Britanci že nekaj let opravljajo skrbno nadzorovane eksperimente z neko japonsko listno bolho (Aphalara itadori), ki srka stebelni sok in ki se ne spravlja na nobeno drugo rastlino na Japonskem. Dokler se ne potrdi, da v Evropi ni rastline, ki bi premamila bolho, da bi šla menjat jedilnik, bi predlagal kot omejitveni ukrep zastiranje dnevne svetlobe. Vemo, da dresnik v gozdu ne more uspevati. Torej bi bilo treba okrog zaplat zasajati drevje z gostimi in širokimi krošnjami, na primer tise. Skratka, početi to, kar skušajo početi Američani okrog Rusije s svojimi radarsko-raketnimi ščiti.«
Zelo se je smejala.
Kaj smo počeli zvečer, ko smo se vrnili v mesto? Ne morem se spomniti. Menda smo šli prav zgodaj v posteljo. A ker je bilo moje simpatično živčevje zdaj že povsem očitno prerazdraženo od silnih vtisov in razburjenj, sploh ni dovolilo parasimpatičnemu živčevju, da bi umirilo telo. Z odprtimi očmi sem ležal v poltemi kabineta in štel Estonce, kako skačejo čez živo mejo iz japonskega dresnika – a ko sem bil nekje pri dvatisočpetstotem, me je nekaj zmotilo, da sem pozabil, koliko točno jih je bilo, in moral sem začeti od začetka.
Nadaljevanje prihodnjič
* Kdo sem?
