Brambna dolžnost.

Od 18. do 40. leta mora vsak bivši vojak tudi še sedaj ostati pod orožjem. Če je prišel že domov, se mora vrniti k svojemu kadru. Nad 40 let stari ostanejo doma, oziroma jih je takoj poslati domov. Oproščeni so tudi še nadalje lahko doma. Vsak vojak dobi plačo in sicer poleg hrane še dnevno 4K.

Domovina, 15. novembra 1918

Red in disciplina.

Avstroogrska monarhija se je zrušila. Kadar se pa zruši mogočna stavba – in Avstroogrska je bila mogočna, čeprav trhla – se gotovo vse pretrese in nastane v prvem trenutku velik nered in precejšnja zmešnjava. Ni pa za ljudstvo večje nesreče kot je splošna zmešnjava; kjer ni nobene prave oblasti, tam se bohotno razpase sebična samovoljnost, ki nima nobenega spoštovanja do tujega imetja – da niti do tujega življenja. (…)

Zato je naša dolžnost, če hočemo ohraniti neobhodno potrebni red in čimpreje preiti v normalni tir, iz katerega nas je vrgla svetovna vojska, da se natančno pokorimo postavam narodne vlade in skrbimo, da so ji pokorni tudi drugi.

Naša vlada je odredila mobilizacijo od 18. do 40. leta. To zato, da se ta prehod iz stare države v novo izvrši kolikor mogoče mirno in brez nesreč. Odločna armada bo hitro zadušila vsako nasilje, kjerkoli bi se pojavilo. Tudi ne smemo pustiti, da bi Nemci zasedli slovensko Koroško in Štajersko, kakor menda nameravajo. Če bo stala tamkaj močna jugoslovanska armada, bo Nemcev strah.

Domoljub, 14. novembra 1918

Italijanska usiljivost presega že vse meje.

Brez sramu in ozirov zasedajo jugoslovansko ozemlje, šopirijo se po goriških, istrskih, notranjskih in dalmatinskih mestih, odstavljajo oblasti po svoji volji, izdajajo najostrejše ukaze v nerazumljivem italijanskem jeziku ter rekvirirajo po naših že itak sestradanih in izmozganih pokrajinah. To je divjaštvo, katero tudi ententinim državam ne more biti všeč. (...) Zraven se pa še repenčijo, da prebivalstvo zasedenih slovenskih ozemelj večinoma želi priti pod Italijo. Krono svoji nesramnosti so hoteli postaviti s tem, da so nameravali celo zasesti Ljubljano in Bogve kam bi se še potem vsedli. (…)

Domoljub, 21. novembra 1918

Jugoslavija in Lahi.

Vsled lahke zmage, ki so jo dosegli Lahi na Piavi, postali so precej objestni. Tako so zahtevali, kakor hitro so prišli v Pulj, izročitev vsega vojnega brodovja bivše Avstro - Ogrske, kljub temu, da je isto že preje prešlo v last naše jugoslovanske države, kar je Narodno vječe takoj naznanilo vsem državam entente. Odločnemu nastopu podpoveljnika brodovja admirala M. Kocha se je zahvaliti, da je vse brodovje ostalo v domači lasti in tudi ostane. Na suhem pa so prodrli Lahi celo do Vrhnike. Vsled tega je bil primoran poveljnik srbskih čet v Ljubljani, podpolkovnik Švabič, odločno nastopiti proti njim, ter je obljubil laški general, da ne bodo stopile laške čete niti koraka več naprej.

Mnogi se vsled tega nastopanja Lahov bojijo, da bo ostala zasedena zemlja pod Lahi in bomo izgubili našo Dalmacijo, Notranjsko in Primorsko. Ta bojazen pa ni utemeljena, kajti prepričani smo, da Amerika, Anglija in Francija ne bodo dopustile, da bi se nam na korist Lahov zgodila tako velika krivica. (…)

Italijani v primorskih deželah.

Zasedli so vso Goriško in gospodujejo v njej. Tako so prišli nad nesrečne naše brate novi dnevi gorja. Nič ni res, kakor se je govorilo, da so prinesli s seboj živila in da so aprovizačne razmere boljše. Slabše so kot poprej, ker italijanski vojaki jemljejo, kar dobijo. Ljudje obupujejo in ne vedo, kako bodo prestali te nove bridke čase. (…) Slovenske zastave odstranjujejo in povsodi zatrjujejo, da so goriška tla italijanska, da je prebivalstvo italijansko in da ostane Goriška vedno pod Italijo. Le počakajte malo, gospodje Italijani! Na mirovni konferenci se mora odločiti tako, da ostane slovenska zemlja slovenska. (...)

Domovina, 22. novembra 1918

Roke proč – od naše Koroške in od naše ogrske Slovenije

V zadnjem času je bila pozornost vseh Jugoslovanov obrnjena gori na Koroško in ogrsko Slovenijo. Komisarijat Narodne vlade na Koroškem je zadnjič poročal, da korakajo bavarske čete na Koroško baje vzdrževat mir in red (?). Zakaj bi bile imele ravno bavarske čete na Koroškem vzdrževati mir, nam ni bilo povsem jasno, toda z nezaupanjem smo vzeli to vest na znanje. (...)

Naša Koroška, ta posvečena zemlja, kjer je tekla zibelj slovenske kulture, kjer stoji Celovec, ki je bil svojčas središče našega narodnega gibanja, kjer je v oni idealni dobi deloval cvet slovenskega razumništva, ki je dajal pravec narodnemu gibanju po celi Sloveniji – ta Koroška naj bi prišla pod zaščito rajhovskih čet!? (...)

Slovenec, 13. novembra 1918

Italijanski kralj v Trstu.

Reka, 11. novembra. Kakor poročajo iz Trsta, je bil včeraj v Trstu italijanski kralj. Posetil je Trst v strogo vojaških namenih. Minister Barzilai se je izrazil na borzi, da Italijani ne morejo vladati velikemu številu Slovencev in da se je Italija že odrekla Dalmaciji, ter da hoče držati samo Trst in Istro. Na vprašanje, ali celo Istro, je odgovoril kratko: Istro.

Slovenski narod, 12. novembra 1918