Hja, ali sem podcenil Hrvaško ali precenil Evropo, niti ni tako pomembno, pa vendar, tiskovni predstavnik nove evropske komisije Margaritis Schinas se je oglasil v zvezi z afero z luksemburškimi »spodbudami« multinacionalkam in na logično, pravzaprav retorično vprašanje, ali je njegov šef, novi evropski premier Jean-Claude Juncker, vedel za sumljive dogovore luksemburške države – glede na srečno okoliščino, da je bil ravno v tistem času predsednik vlade in finančni minister Luksemburga – gladko odgovoril: »To je vprašanje, na katero morajo odgovoriti luksemburške oblasti, ne pa evropska komisija.«

Mislil sem, da ljudi tako gledajo v oči in iz njih brijejo norca samo na Hrvaškem. Amazon, Pepsi, FedEx, Fiat, Ikea in še 340 drugih največjih svetovnih korporacij je podpisalo tajne dogovore z luksemburškimi oblastmi ter prek zapletenih računovodskih in pravnih manevrov na stotine milijard evrov dobička prelilo skozi tamkajšnje banke in se izognilo visokim davkom v matičnih državah – luksemburška vlada jim je v ta namen izdajala t.i. tolažilna pisma in jih privabljala s pravno zaščito in nizkimi davki – na čelu vlade je bil tedaj ravno sedanji predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, njegov tiskovni predstavnik pa je na vprašanje, ali je vedel za te dogovore, odgovoril, da je »to vprašanje, na katero morajo odgovoriti luksemburške oblasti, ne pa evropska komisija«!

Luksemburg je majhna, miniaturna državica s površino enega Mercatorjevega supermarketa, Luksemburžanov je manj kot Črnogorcev, tam vsak vsakega pozna po imenu in že dejstvo, da je gospod predsednik evropske komisije po rodu iz Luksemburga, bi zadoščalo za domnevo, da mora o tem nekaj vedeti. Še taksist iz Diekircha ali prodajalka iz trgovine v Grevenmacherju, ki bi novinarjem rekla, da o tem ne vesta prav veliko, ne bi zvenela preveč prepričljivo. Gospod predsednik evropske komisije pa ne samo, da je po rodu iz Luksemburga: on tam ni bil taksist ali prodajalec, ampak sam predsednik vlade!

Glejte, ne spoznam se preveč – v redu, po resnici povedno, sploh se ne spoznam – na ekonomijo in finance, še manj se spoznam na finančno zakonodajo in davčne norme Velikega vojvodstva Luksemburga, vem pa, da sta od 550.000 Luksemburžanov vsaj dva morala vedeti za stotine milijard evrov težke tajne vladne davčne dogovore z velikimi svetovnimi korporacijami.

Tudi če veliki vojvoda Jean ali njegov sin Henri, sedanji luksemburški monarh, nista imela pojma o tem, tudi če za to niso vedeli niti vsi ministri v vladi, sta vsaj dva – kakorkoli obračamo – morala vedeti: predsednik vlade in finančni minister. In tudi če je za davčno utajo multinacionalnih korporacij morebiti vedelo več ljudi, sta samo omenjena dva – torej premier in finančni minister – za to preprosto morala vedeti. Jean Claude-Juncker pa je bil predsednik vlade in hkrati finančni minister.

Celih osemnajst let, od leta 1995 do 2013, kot premier z najdaljšim stažem v zgodovini Evropske unije in eden od demokratično izvoljenih vladarjev z najdaljšim stažem na svetu, je bil Juncker premier in finančni minister, resnični veliki vojvoda Luksemburga. S tem da je resor financ vodil že pet let prej, v vladi Jacquesa Santerja. Več kot dvajset let je bil gospod Juncker tako posvečen v vse bančno-finančne-davčne skrivnosti Luksemburga, mimo njega ni mogel neopaženo niti kovanec evra iz trafike za vogalom, kaj šele nekaj sto milijard. Že če bi bil dvajset let taksist v Diekirchu ali prodajalka v Grevenmacherju, bi Jean-Claude Juncker moral kaj slišati o stotinah milijardah evrov, ki se obračajo po malem vojvodstvu.

Že vprašanje »ali je gospod Juncker vedel za davčne sporazume Luksemburga z največjimi svetovnimi korporacijami« zato zveni pravzaprav kot norčevanje. To je tako kot, kaj vem, če bi nekdo Janeza Janšo vprašal, ali je vedel za slovenske sporazume s finsko Patrio. Predsednik evropske komisije pa ni le vedel za tajne vladne sporazume s korporacijami, on jih je – ne vem, kako naj to drugače povem – lastnoročno podpisoval. Kot se izkaže, mu ne bi pretirano pomagalo niti, če bi bil tako moder, da ne bi puščal pisnih sledi, in bi sporazume prepustil svojemu finančnemu ministru.

Jasno je, da je tak premier in finančni minister, zavetnik multinacionalnih korporacij, naravnost idealen predsednik evropske komisije, premier romantične Unije brez meja, ki se tako izkaže za bančno-davčni bunker velikega kapitala – samo en malo večji kajmanski otok torej. Sprenevedanje in spuščanje megle ob preprostem vprašanju, ali je vedel za vladne finančne sporazume in davčne olajšave, ko je bil v Luksemburgu zadolžen za vlado, finance in davke, za Evropsko unijo ni tako zaskrbljujoče zato, ker bi za tajne sporazume in davčne utaje vedel in moral vedeti. V tem trenutku in v takšni Evropski uniji bi bila stvar zares zaskrbljujoča šele, če bi se izkazalo, da on tega v resnici – ni vedel.

Multinacionalnemu kapitalu, generalnemu sponzorju takšne Unije, so bile ravno Junckerjeve bogate luksemburške izkušnje s tajnimi sporazumi in izogibanjem davkov vrhunsko priporočilo za fotelj predsednika evropske komisije – in mandat za preobrazbo Evropske unije v velikansko davčno oazo, Veliko vojvodstvo Evroburg – in bil bi, priznali boste, resen problem, če bi se izkazalo, da on o teh stvareh nima pojma. In da o sklepanju tajnih dogovorov, simboličnih davčnih stopnjah in filtriranju dobička vsak taksist iz Diekircha ali prodajalka iz trgovine v Grevenmacherju ve več od njega.