Naše poletno brskanje po strankini spletni strani je namreč navrglo ugotovitev, da ima stranka DeSUS tudi – podmladek. Radoživ podatek. Izvrstno, smo si rekli. Ekskluzivna mladež. Mladež, ki se ji je dovoljeno gibati znotraj upokojenske trdnjave. Mladež, ki naj bi dala stranki širšegeneracijski značaj. Torej točno tak, o katerem je že v začetku leta 2011 za našo publikacijo spregovoril gospod Erjavec in med drugim dejal: »Tisti, ki govorijo, da je to neka stanovska organizacija in da to sploh ni stranka, bodo čez nekaj let videli, ali DeSUS res zastopa samo upokojence.«

Teh nekaj let je očitno naokoli, DeSUS ne zastopa samo upokojencev, obrat pa je bil pripravljen taistega leta 2011. Tedaj je bil namreč ustanovljen tudi svet mladih, kot se reče posebnemu oddelku podmladka upokojenske stranke. Načeluje mu Robert Kojc. Gospod je v 40. letu življenja. Po poklicu je pravnik, zaposlen – ne presenetljivo – na Erjavčevem ministrstvu za zunanje zadeve, in tako tudi eden od akterjev iz tožb odstavljenega diplomata Balažica, da je Karel Erjavec na zunanjem ministrstvu delil službe po nepotističnih in političnih kriterijih. Kar se v pričujočem primeru nemara izkaže za povsem umestno obtožbo.

Svet mladih torej. Praviloma se v svetih združujejo starejši ljudje. Staroste, očaki, modreci... V primeru DeSUS je obratno. Do ustanovitve mladostniškega oddelka je bojda prišlo prav na predlog predsednika Erjavca. No, ko so se zavoljo te ambicije znotraj stranke začeli preštevati oziroma po terenu iskati mlajše člane, so ugotovili, da je le malokdo med njimi mlajši od 30 oziroma 40 let. Tudi razprave o tem, kaj je staro in kaj mlado, v DeSUS menda niso izostale. Prva predsednica, medicinska sestra iz Gorenjske, je s funkcije kaj hitro odstopila. Ker mladostniški oddelek ni zaživel. J. Mourinho bi na to nemara dejal: »Ne moreš narediti prave omlete brez dobrih jajc.«

V vsakem primeru nas je mladostniški utrip v upokojenski stranki nadvse mikalo spoznati že konec poletja, vendar pa nas je gospod Kojc poprosil, če lahko srečanje odložimo. Zaradi obilo obveznosti. Če te človek prosi za odlog, mu seveda ugodiš. Nismo roboti. Da je njegova prošnja izzvala »sum«, da hoče pridobiti čas, da nabere dovoljšnje število članov za skupinsko fotografijo, pa tudi ne bomo tajili. Ni problema. Sredina oktobra je bila kmalu naokoli. »Hura! Čas za snidenje,« je radostno vrisknilo srce, a se je (šmrc!) stari južnoslovanski pregovor »Obečanje, ludom radovanje« spet izkazal za bridko delujočega. Da je še vedno v polnem delovnem ritmu, nam je pojasnil g. Kojc. Ali tako nekako. In dobil še kak dan odloga več, čeravno se je že bilo bati, da bi človek lahko ostal prezaposlen tja do penzije. Kmalu zatem je prišlo do pričakovanega konflikta. Šefa Desusove mladeži se je seznanilo s stališčem, da bo sleherno nadaljnje odlaganje razumeti zgolj še kot sprenevedanje. Kar je bil moment, ko se je izkazalo, da DeSUS dejansko in resnično ima »podmladek«. Njegova osupla užaljenost nad obtožbo je pač nezgrešljivo spomnila na gospoda Erjavca, kadar izvaja svoj tipično kalimerovski »godi-se-mi-krivica« obrambni napad, s katerim skuša pri nasprotniku izzvati občutek krivde. V stilu: »Mi smo samo upokojenci. Trpeli smo v življenju. Mi samo zahtevamo, kar nam pripada. Vi nas pa napadate!« In naj priznam, da sem se tudi podpisnik teh vrstic ob zapletu s šefom mladeži za trenutek počutil, kot bi mu neumestno pokritiziral pustno opravo, v katero je vložil dva meseca mukotrpnih priprav.

No, vseeno je trajalo še kakšna dva tedna, da se je uradno javil. Dovolj številčne postave mladih mu ni uspelo nabrati. Tako je vsaj soditi po tem, da nam navkljub izrecno prošnji ni omogočil srečanja s kakšnim od njegovih takisto mlajših kolegov. Kot pravi, pri svetu mladih DeSUS ne gre za »klasičen« podmladek stranke, ampak za delovno telo stranke, ki združuje mlade člane. Kdo je v tem primeru mlajši, kdo starejši, ostaja nepojasnjeno. »Starostna meja za delovanje v svetu mladih ni določena, saj gre za delovno telo. Kljub nižji starosti je za učinkovito delovanje člana sveta mladih ključno poznavanje posameznih področij, da se lahko zagotovi poglobljena obravnava vsebin, ki so z vidika mladih pomembne,« se glasi strankino pojasnilo. Kar si lahko razlagamo le tako, da je v DeSUS lahko podmladek pravzaprav vsakdo. Pač vsakdo, ki je »kompetenten za poglobljen pogovor o mladih«. Star ali mlad.

Primeri trideset- ali štiridesetletnikov na čelu raznih organizacij in institucij, ki se ponašajo s pridevnikom »mladi«, je veliko. Še v časih stare dobre ZSMS je bilo tako, pa tudi danes »relativnih starcev« v mladostniških organizacijah ne manjka. Kajti kriterij, kaj je staro in kaj mlado, je dejansko zagaten. No, prav DeSUS ima glede tega najbolj jasno situacijo. Če je DeSUS stranka upokojencev, potem med podmladek spada pač vsakdo, ki še ni upokojen. Lahko bi rekli, da si v DeSUS lahko mlad malodane do konca svojih dni. Mlad do penzije. Čemu potem zagata? Otepanje te prednosti?

Odgovor poskusimo poiskati v zgodovinski genezi stranke. Dejansko so jo ustanovili upokojenci oziroma zaslužni starci. Prvi predsednik Ivan Sisinger je bil rojen leta 1934, drugi, Jože Globačnik, leta 1924, tretji, Janko Kušar, leta 1929 in četrti, Anton Rous, leta 1939. Ti ljudje so v slovensko politiko vstopili, potem ko so svoje življenjske partije že odigrali. Vsi razen zadnjega predsednika, Karla Erjavca. On je letnik 1960. Ni še upokojenec, niti skorajšnji upokojenec. DeSUS ni zgolj njegova upokojenska, interesno strogo ozka zanimancija, temveč glavna partija življenja. Zato si prizadeva za dvoje. Da bi po eni strani razširil stranko na neupokojenske generacije, saj bi mu to omogočilo večji domet in tudi večje možnosti za prožne kompromise, po drugi strani pa ima v imenu stranke pridevnik »upokojenska«, ki ga vendarle temeljno zavezuje. Če bi v DeSUS torej pristali na logično definicijo, da je v njihovem primeru podmladek vsakdo, ki še ni upokojenec, bi priznali, da gre dejansko za stranko podmladka oziroma prvega med enakimi – mladega Karla Erjavca.