Zahodnoafriška pomlad

Duh nepokopanega voditelja

Spričo Compaoréjevega avtoritativnega načina vladanja je po letu 1987 občasno prihajalo do protestnih gibanj, toda šele konec oktobra 2014 se je zgodil za Compaoréja in za prebivalce Burkine Faso revolucionarni preobrat. Protestniki so v glavnem mestu Ougadougou (protesti so sicer potekali po vsej državi) zavzeli ulice. Med več kot milijonom protestnikov je bilo videti ne samo mlade, ki predstavljajo več kot 60 odstotkov 17-milijonske populacije, temveč vse plasti družbe. Protestniki so želeli na miren način izraziti nestrinjanje z razpisom referenduma, s katerim naj bi spremenili 37. člen burkinofaške ustave, kar bi Blaisu Compaoréju omogočilo, da ponovno kandidira na volitvah novembra 2015.

Leta 2000 je predsednik Burkine Faso sprejel 37. člen ustave, ki določa, da traja predsedniški mandat pet let in da lahko predsednik države mandat ponovi le enkrat. Ceste so se leta 1999, podobno kot danes, napolnile s protestniki, le da je bil tedaj povod za proteste umor raziskovalnega novinarja Norbert Zonga. Françoisa Compaoréja, predsednikovega mlajšega brata, so na vojaškem sodišču oprostili krivde za umor. Med ljudmi je završalo; ena izmed akcij je bila, da so krsto s simbolnim novinarjevim truplom nosili na rokah v koloni, dolgi več kilometrov. Ti protesti veljajo v burkinofaški zgodovini za prelomne. Blaise Compaoré, tedaj na vrhuncu moči, predvsem v smislu, da je bil vpleten v praktično vse državljanske vojne v devetdesetih v Afriki, je izkusil, kaj pomeni množična mobilizacija prebivalstva.

Ko je predsednik sankarističnega gibanja Zveza za ponovno rojstvo Bénéwendé Sankara (brez povezave s T. Sankaro) dejal, da se s Compaoréjem tokrat ne bodo pogajali, »saj se je sedemindvajset let delal norca iz vseh«, je verjetno mislil tudi na obljubo, ki jo je Compaoré dal leta 2000. Še prej se je Compaoré sredi množičnih protestov poslužil taktike podkupovanja. Naslonil se je na najkonservativnejši del družbe, tradicionalne voditelje, ki so pomirili demonstrante, medtem ko je na stotine študentov in tistih, ki se niso hoteli ukloniti, pristalo v zaporih. Compaoré je nato dvakrat zmagal na predsedniških volitvah. Zdaj, ob koncu svojega drugega mandata, je – predvsem spričo dejstva, da je imel nad parlamentom popoln nadzor – očitno ocenil, da bi bila sprememba zakonodaje zgolj formalnost.

Toda naj je bil Blaise Compaoré še tako uspešen pri marginaliziranju politične opozicije, mu je iz steklenice ves čas uhajal duh nepokopanega Sankarovega trupla. Vdova Mariam Sankara je vložila tožbo zaradi »umora in nezakonitega nastopa javne funkcije«. Skupina za raziskave in iniciative za osvoboditev Afrike (GRILA), prva te vrste na afriškem kontinentu, je združila šestnajst mednarodnih odvetnikov ter nekaj komitejev v Evropi, Afriki in Ameriki. Leta 1998 je bila odobrena sodna preiskava umora Thomasa Sankare, toda sodišče v Ouagadougouju je sklep razveljavilo. Primer je danes na Mednarodnem sodišču, medtem ko se Mariam Sankara od leta 1987, torej od umora svojega moža, ni več vrnila v Burkino Faso.

Gibanje, ki ga je spodbudila Mariam Sankara, pa tudi različni forumi, manifestacije, poslušanje Sankarovih govorov na radijskih postajah, uporaba njegovih izjav v pesmih, filmska in druga video pričevanja na internetu so dobivali nove razsežnosti. Kljub bogati Sankarovi zapuščini pa to ne bi bilo dovolj za prebitje zidu, ki je vsa ta leta stal med Blaisom Compaoréjem in državljani Burkine Faso. Radikalna sprememba se je zgodila januarja 2014, ko je 75 vidnih članov, med drugim nosilci visokih političnih funkcij, izstopilo iz Compaoréjeve stranke Kongres za demokracijo in napredek (CDP). Nekdanji Compaoréjevi zavezniki so oblikovali novo stranko Ljudsko gibanje za napredek (MPP), se povezali s civilnodružbenimi gibanji in zahtevali demokratične volitve.

Poleg teh malih zdrsov, ki so se Compaoréju pripetili doma, je burkinofaški predsednik začel izgubljati zaveznike tudi v tujini, kjer se je zadnje desetletje pojavljal v vlogi mirovnega posrednika in kot politična avtoriteta v regiji. Compaoréjeve orožarske kupčije in s tem kršenje mednarodnih določb so zlasti Francija in Združene države tolerirale iz dveh razlogov: obe državi imata v regiji vojaške interese in Burkina Faso pomeni njuno bazo. Poleg tega se je Compaoréjeva vrhunsko opremljena osebna straža izkazala za izjemno učinkovito pri reševanju turistov iz rok džihadistov, ki delujejo v regiji. Toda v zadnjih letih se je začelo zastavljati vprašanje o verodostojnosti njegovih mirovnih posredništev. Iz vrst Afriškega gospodarskega združenja (ECOWAS) so prišle ostre kritike: malijskemu pučistu Amadouju Sanogoju je na primer podelil status nekdanjega voditelja države, zaradi česar naj bi ta prejemal 9000 dolarjev mesečne rente. Malijska vlada je odločitev preklicala in Sanogoju odredila zaporno kazen. Kako nevarna je Compaoréjeva igra, je spregledal tudi francoski predsednik François Hollande, ki se je pridružil stališču malijske vlade – Compaoré ne more ščititi islamističnih upornikov, jim prodajati orožja ter hkrati voditi pogajanj. Septembra, ko je bilo že jasno, da protestniška gibanja v Burkini Faso dosegajo vrelišče, je Hollande predsedniku ponudil funkcijo v eni izmed mednarodnih institucij, a ga je ta zavrnil.

Druga faza

Enaintridesetega oktobra je Blaise Compaoré odstopil s predsedniškega položaja in pobegnil v sosednjo Slonokoščeno obalo. S tem je izgubil ne samo predsedniško imuniteto, temveč se je odpovedal tudi vsem vojaškim bazam, v katerih je treniral gospodarje vojne in ostale plačance (nekaj teh je pred predsedniško palačo streljalo na protestnike), ter letališčem, preko katerih je transportiral orožje v države pod embargom. Dan prej je na protestih prišlo do preobrata. Če so prej protestniki parlamentarcem, ki so nameravali glasovati za referendum, samo grozili, da bodo zažgali njihovo imovino, se je to 30. oktobra, po arogantnih odzivih ljudi na položajih, tudi zgodilo. Do glasovanja ni prišlo, člani parlamenta so se razbežali in poskrili večinoma pri lokalnih poglavarjih, ki imajo v afriški tradiciji status nedotakljivih, hiše v elitni mestni četrti pa so gorele. Protestniki so zavzeli nacionalni radio, parlament, na letališču pa so zajeli tudi Françoisa Compaoréja. Posredovala je vojska in Compaoréjevega brata spravila na varno. Vojska, med njimi starejši generali, kot je Honoré Traoré, je posredovala tudi pred predsedniško palačo. Čeprav se je sprva zdelo, da skušajo preprečiti streljanje na protestnike, se je izkazalo, da so ob intervenciji francoskih vojakov Blaisu Compaoréju pomagali pobegniti iz predsedniške palače. Civilna družba je zato zavrnila prehodno vojaško vlado.

»General Traoré je samo Compaoréjeva podaljšana roka,« je dejal eden od aktivistov opozicijske stranke Ljudsko gibanje za napredek. Glede na to, da so v Burkini Faso že od leta 1966 vajeni svojevrstne mešanice vojaške in civilnodružbene ureditve, se jim je poveljnik Compaoréjeve osebne garde Isaac Zida zdel sprejemljivejši. V soboto se je pojavil na osrednjem trgu v Ouagadougouju in Traoréjev prevzem oblasti razglasil za »ničeln«, sebe pa imenoval na čelo države. Ne glede na spor med starimi in mladimi v burkinofaški vojski so oboji protestnikom zagotavljali, da je Blaise Compaoré »na varnem«. To je med ljudmi vzbudilo nezaupanje in v nedeljo, 2. novembra, so tisoči na ulicah Ouagadougouja zahtevali odstranitev vojske.

V praznem prostoru, ki je nastal s Compaoréjevim odhodom, bo očitno težko najti konsenz o tem, kdo naj do volitev vodi prehodno vlado. Mednarodne institucije, kot je Afriška unija, so vojski dale ultimat, da v dveh tednih prepusti oblast civilistom. Toda kljub tovrstnim opozorilom in odločenosti protestnikov je burkinofaška vojska tako vseprisotna, da bo treba narediti kompromis in vojsko vključiti v pogajanja. Posebej mladi vojaki, ki so v času vsesplošnega protestniškega kaosa vdrli v skladišča z orožjem, si želijo izživeti svoje strasti in apetite. Za zdaj je jasno le to, da so protesti vstopili v drugo fazo in da je začetna evforija popustila. Ker nasprotnik še vedno čaka v zasedi v Slonokoščeni obali, bodo civilnodružbene institucije skupaj z opozicijskimi strankami morale uporabiti vso razpoložljivo logistiko, preudarnost in afriško modrost, če bodo želele upoštevati frustracije najširših slojev prebivalstva.