»Evropsko sodišče za človekove pravice je postavilo dovolj jasne standarde, da lahko tudi nacionalna sodišča primerno zaščitijo javni interes do obveščenosti in novinarsko svobodo izražanja. Omejitve svobode izražanja so lahko le izjemno ozke, vnaprej natančno določene in omejene,« razlaga odvetnica nevladne organizacije Iniciativa za medijsko pravno zagovorništvo (MLDI, Media Legal Defence Initiative). MLDI deluje v Veliki Britaniji od leta 2008. Od septembra 2013 do letošnjega avgusta so organizirali brezplačno neposredno pravno pomoč v 61 primerih po svetu, v 89 primerih pa zagotovili finančno podporo. Uspešni so bili v 71 odstotkih bojev za pravice novinarjev, v katere so se vključili.

V sklop za javnost ključnih informacij brez dvomov vključi tudi obveščenost javnosti o tem, da so člani politične stranke SDS bili tudi člani neonacistične skupine Blood and Honour. Razkritje teh podatkov, ki so bili poznani slovenski obveščevalni in varnostni agenciji ter političnemu vrhu, je osnova sodnega postopka zoper Delovo novinarko Anuško Delić. S tem procesom se je Slovenija uvrstila med države, ki jih je Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi opomnila, da lahko takšni sodni pregoni predstavljajo grožnjo medijski svobodi in omejujejo novinarsko delo.

Nani Jansen je iz Ljubljane odšla v Zagreb, kjer skupaj z Garden Court Chambers ter oxfordsko in zagrebško univerzo vodijo pravno kliniko za svobodo izražanja. Pod mentorstvom strokovnjakov deset študentov ta čas pripravlja pritožbo v imenu dveh priprtih vietnamskih blogerjev pred delovno skupino za nezakonite pripore v ZN.

Ko ste začenjali kariero pravnice, ste pričakovali, da se boste leta 2014 ukvarjali s primeri kršitev temeljnih pravic svobode izražanja novinarjev, kakršni so pred vami?

Kratek odgovor je ne. A če pogledam delo zadnjih treh let, ne morem reči, da se razmere vsevprek in očitno slabšajo. Nedvomno pa me preseneča, da je napredka manj, kot bi pričakovala. Dlje ko se s tem ukvarjam, bolj se čudim, kako slabo prekriti z domnevno tančico zakonitosti so posegi oblasti v pravice novinarjev in v medijsko svobodo. Nadlegovanje je očitno in pogosto tudi brutalno. Neupoštevanje mednarodnih konvencij, ki so jih države podpisale – aretacije in preganjanje, zapiranje novinarjev ter naknadno iskanje podlage za obtožbo in obsodbo – je onkraj sprejemljivega.

To so zgodbe, ki smo jih v Evropi po letu 1990 povezovali z afriškimi, azijskimi, južnoameriškimi državami. Danes se dogajajo povsod, pred našimi vrati. Toda ideja je bila, da se zgodi ravno obratno, da se spoštovanje temeljnih pravic razširi in okrepi, mar ne?

Ideja, da se bodo dobre prakse in spoštovanje človekovih pravic hitro razširili povsod po svetu, je bila prelahkotno optimistična. A drži, da se situacija ponekod izjemno zaostruje in slabša. Med državami članicami Sveta Evrope bi izpostavila Azerbajdžan. Tam je nazadovanje tako hitro, da je težko slediti razkroju razmer. V zadnjega pol leta je postalo popolnoma nevzdržno, čeprav ni bilo nikoli lahko. Novinarji so redno žrtve fizičnega nasilja, kadar želijo pisati o bolj občutljivih temah, jih preprosto pretepejo. Danes je dejstvo, da azerbajdžanski novinarji, postavljeni pred sodišče in preganjani, ali tisti drugi, ki iščejo pravico na sodišču, nanjo ne morejo računati. V začetku leta so oblasti aretirale še zadnjo skupino odvetnikov, ki so se ukvarjali z bojem proti kršitvam človekovih pravic, in aktivistov za človekove pravice. Če želiš kot novinar, odvetnik ali aktivist v Azerbajdžanu opravljati svoje delo v skladu s svojimi načeli, je strah, da boš končal v zaporu, utemeljen.

V EU pa velja izpostaviti vašo sosedo, Madžarsko. Tudi tam se razmere vztrajno slabšajo. Toda širše gledano ne bi trdila, da se standardi spoštovanja pravic novinarjev nižajo. Ko govorimo o zadovoljivem spoštovanju človekovih pravic in izpolnjevanju standardov, h katerim so se države zavezale, se izzivi in problemi pojavljajo v vseh evropskih državah. Zahodnoevropske države niso izjema. Tam je na kocki že dosežena svoboda, interesi in pritiski so bolj skriti, a primeri so odmevni in kulise padajo. To je dobro kot prvi korak k temu, da se situacija izboljša.

Omenili ste mednarodno evropsko pravo. Je pri upoštevanju načel in vrednot medijske svobode EU izpolnila pričakovanja?

Sama sem še vedno naklonjena evropskemu projektu. A pot je in bo dolga. Biti in delovati znotraj EU prinaša dodatno vrednost, četudi gre le za osnovne standarde, ki so bili vzpostavljeni kot minimum za vse članice. Dosežena je bila določena harmonizacija prava. Ko pride do vladavine prava, pa je ogromno stvari, ki lahko gredo narobe. Vendar še vedno verjamem, da lahko ima prosti pretok ljudi in blaga pozitivne posledice tudi za postopno izboljšanje standardov človekovih pravic. Vendar moramo biti realistični v pričakovanjih, kako hitro lahko do tega izboljšanja pride.

Na Madžarskem strokovnjaki opozarjajo, da je medijski prostor morda preživel komunizem in avtoritarno državo, v času prostega trga in sedanjega kapitalističnega avtoritarizma pa bo klecnil.

Vendar v primeru Madžarske ne moremo reči, da leži krivda v EU. Madžarska vlada je tista, ki zlorablja svoja pooblastila in moč in v nobenem pogledu ni pripravljena slediti navodilom in opozorilom EU. Res pa si nisem predstavljala, da bo šla tako daleč pri dušenju medijske svobode. Tako nazadovanje je vselej težko predvideti, saj se spremembe dogajajo postopoma, pritiski se počasi stopnjujejo. Če se ljudje v nekem trenutku ne ustavijo, vkopljejo in začno potiskati nazaj, proti svoji vladi, če ne zaščitijo svojega prostora, gre lahko to nazadovanje zelo daleč.

Sodelujemo z madžarsko zvezo za državljanske pravice (HCLU-TASZ), ki se z vso močjo bori proti temu, kar se dogaja. So na okopih, razpad prostorov svobode poskušajo ustaviti in napade potisniti nazaj. Njihovo delo tako doma kot v Strasbourgu je izjemno. Dosegli so nekaj pomembnih zmag za svobodo izražanja, vzpostavljeni so bili standardi. So neumorni. Vendar je za resen preboj in napredek potrebno širše gibanje znotraj celotne družbe. Samo to lahko odvrne napade vlade in jo prisili, da spoštuje pravice državljanov in svoje obveze po mednarodnem pravu.

Ampak vi ne gradite gibanj. Vi pomagate, kadar se novinar zaradi vladnega pregona znajde pred sodiščem, ker je opravljal svoje delo.

Da, naše delo je v zelo ozki niši. Osredotočeni smo na pravno zagovorništvo in pomoč novinarjem ter njihovo obrambo. Tudi če pride do napadov ali pretepov novinarjev, jim pomagamo, da zahtevajo od države primerno zaščito in pregon napadalcev. Lahko rečem, da je vse več novinarjev, ki iščejo pomoč pri nas. Tako iz evropskih kot drugih držav. Na nas se obračajo tudi organizacije, s katerimi sodelujemo in skupaj vlagamo tožbe. Precej novinarjev se na nas obrne tudi iz vzhodnoevropskih držav.

Kaj danes določa položaj novinarjev, ki so izpostavljeni pritiskom in napadom? Verjetno ne gre le za centre pritiska in moči, ki so se razpršili in niso več le državni, ampak tudi privatnokapitalski.

Ključna sprememba je, da mnogo novinarjev ni več zaposlenih pri mediju, za katerega delajo. Prej je veljalo, da je bil delodajalec dolžan nuditi zaščito novinarju kot svojemu delavcu, od čigar dela je pobiral dobiček. Danes to sicer še vedno počne, vendar je tudi mnogo več samozaposlenih novinarjev, blogerjev, imamo navadne državljane, ki objavljajo videe ali fotografije z informativno vrednostjo. Vsi ti so mnogo bolj ranljivi. Zaradi ekonomske situacije želijo medijske hiše zmanjšati tveganja in so se vse manj pripravljene boriti ali se postaviti v bran svobodi izražanja in pravicam svojih novinarjev. Ker z novinarji ne sklenejo delovnega razmerja, to zmanjša njihova tveganja, vendar pa tveganje, ki je del novinarstva, ostane. Le da je v celoti preneseno na novinarje, ki so samozaposleni ali delajo prek pogodb. Sedanji model »svobodnih akterjev« izpostavlja novinarje mnogo večjim tveganjem in pritiskom.

Ni problem v tem, da bi bilo novinarjem vseeno, izkaže pa se, da se nekateri niti ne zavedajo dobro svojih pravic. Ker delajo kot »svobodni akterji«, se s tem trgata profesionalno tkivo in kolegialnost, skupnosti, ki bi jim nudila podporo in nasvete, pa ni. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da so novinarji zelo načelni in vztrajni. Četudi jim bo to prineslo težave in neprijetnosti, se ne bodo pripravljeni umakniti skozi stranska vrata. Šli bodo do konca, saj razumejo, da ima njihov primer lahko širši odmev.

Kdo vse je lahko novinar, ki mu nudite pravno pomoč?

Za nas je odločujoče, da oseba objavlja podatke in zgodbe, ki služijo ali so v javnem interesu. Lahko gre za redne komentarje lokalne politike, opozorila, odpiranje tem znotraj javnih debat. Ni pomembno, ali so objave na internetu, radiu, papirju ali televiziji. Pomembne so vsebina prispevkov in okoliščine primera. V Vietnamu lahko novinarji kritične prispevke objavijo le na blogih. Zato tam pravno pomoč nudimo večinoma blogerjem. Je pa za moje delo pomembno, če lahko pokažem, da je novinar odgovorno opravljal svoje delo. Kakovostno novinarstvo v prostoru, kjer novinarji med seboj sodelujejo in se podpirajo, je veliko težje preganjati.

Ali obstaja vzorec, kdaj centri moči – oblastni ali kapitalski – reagirajo? Kaj so novice, ki jih spravijo v paniko?

V resnici pogostokrat ne razumem, zakaj bi kogarkoli zmotila objava prispevka, zaradi katerega novinarja zvlečejo pred sodišče. Niti ne razumem, da se v pregon spustijo ljudje na najvišjih političnih položajih. V Maleziji trenutno zastopamo internetni časopis, ki ga toži predsednik vlade. V Singapurju predsednik vlade toži blogerja. Gre za najmočnejše politične osebnosti v državi, ki tožijo zaradi nedolžnih objav. Včasih sem šokirana. In tudi v prispevkih, ki so jih zmotili, pogostokrat ne morem razbrati, kaj naj bi bilo žaljivo ali nevarno, kot zatrjujejo v obtožnici.

Zastopala sem dve novinarki, ki sta pisali o kmetijski politiki in nezadostnih ukrepih vlade zoper korupcijo. To je osnovno novinarsko delo: kritična presoja dela politikov, ki so jih ljudje izvolili. Nikakor ne ogroža nacionalne varnosti. A v Ugandi pri kampalski policiji obstaja enota, zadolžena samo za to, da spremlja medije. Gre za policiste, ki cele dneve poslušajo radio in berejo časopise, nadzirajo in prežijo na vse, kar bi lahko preganjali.

Je preganjanje novinarjev torej znak moči ali strahu? Je interpretacija nekaterih, tudi slovenskih novinarjev, da je preganjanje le znak, da novinar dobro opravlja svoje delo, pravilna?

Mora nas zaskrbeti, če se vlada vmešava v to, kaj je objavljeno. Sploh če gre za posege na taki mikro ravni novinarskega dela. Zaskrbljujoče je tudi, da vlada čas, ko bi morala opravljati svoje delo, zapravlja za pisanje obtožnic in vodenje tožb, ki nimajo nobenega smisla, če upoštevamo priznane mednarodne standarde zaščite medijske svobode. Situacije v Sloveniji ne poznam dovolj dobro, a v večini držav, kjer smo angažirani, je preganjanje novinarjev znak šibkosti vlad. Zakaj bi drugače zapravljali čas za preganjanje zapisov, ki niso žaljivi, ne ogrožajo ničesar in so v javnem interesu?

Toda vaš komentar na razmere v Ruandi, potem ko sta bili novinarka in urednica, ki ste ju zastopali, izpuščeni, je bil, da je manjše število prijav kršitev medijske svobode verjetno znak, da je zastraševanje uspelo, in ne, da so se razmere izboljšale.

Drži. A tu se postavi vprašanje, kaj razumemo kot močno vlado. Če vidite v diktaturi močno oblast, potem lahko rečemo, da je preganjanje novinarjev znak moči. Toda zame je močna oblast tista, ki je bila demokratično izvoljena in ima mandat s strani državljanov, da jim vlada. Če se spravi na opozicijske glasove in neodvisne medije, zato da ne bi kdo prevpraševal njenih politik in stališč, to zame ni znak prave moči.

Je pa to moč, ki ima posledice. Učinkuje in zastraši.

Do neke točke zagotovo. A poglejte, kaj se je ravnokar zgodilo v Burkini Faso: sedemindvajset let je takšna moč delovala, sedaj pa je z njo konec. Na sili in ustrahovanju utemeljena moč lahko traja, a se tudi prej ko slej konča.

So za vas bolj težavni primeri, ko novinarje preganjajo državni organi ali ko so tarča privatnih nosilcev kapitalske moči?

V primeru državnega pregona gre za kazenske zadeve, ki so same po sebi bolj stresne kot civilne in v katerih tudi sama največkrat zastopam novinarje. Ti pregoni vključujejo stigmo, nevarnost hude zaporne kazni, kazenske kartoteke... Gre za zelo močan zastraševalni učinek, zato izjemno spoštujem novinarje in urednike, ki po vrnitvi iz zapora brez predaha nadaljujejo s svojim delom. Izjemno pogumni ljudje.

A če je cilj utišanje novinarja ali medija, sta lahko tako kazenska kot civilna obtožnica zelo škodljivi. Med tožbami zaradi razžalitve prevladujejo civilni postopki in finančno izčrpavanje je resna grožnja tako za novinarje kot medije, sploh kadar so napadi vztrajni, za njimi pa stoji nekdo z globokim žepom, z najdražjimi in hudobnimi odvetniki.

Odbor za zaščito novinarjev (CPJ) opozarja, da novinarje, ki pišejo o protestih, preganjajo v Somalilandu, enako prakso razvijajo v Egiptu. Ta teden pa je iz ZDA prišla vest, da v Fergusonu novinarjev med protesti niso le nadlegovali in aretirali, ampak je policija zahtevala tudi prepoved preletov čez mesto, da ne bi medijski helikopterji prenašali poročil iz zraka. Kaj to pomeni?

Gre za konkreten prikaz, kaj se zgodi, tudi v državah Zahoda, če pride do ekstremnih napetosti. Doslej ni bilo veliko priložnosti, ko bi šle stvari tako daleč in bi pri oblasteh zavladala takšna panika, da bi posegla po tako ostrih ukrepih za umiritev razmer. Z ukrepi se ne strinjam, mislim pa, da enega samega dogodka še ne gre razumeti kot znamenja splošnega poslabšanja razmer. Oziroma bi za tako oceno potrebovala več primerjalnih analiz in podatkov.

Pa lahko pravo učinkovito pomaga v takšnih primerih nadlegovanja novinarjev, četudi gre za izjeme, ki ne kažejo širšega trenda?

Pravo ne more ponuditi ščita, ki bi to preprečil. Doseže lahko le, da se dogodek naknadno analizira in presodi. Upamo lahko, da bo razsodba poslala dovolj jasen signal oblastem, da bodo naslednjič v podobni situaciji dvakrat premislile, preden spet naredijo kaj podobnega. Če bomo vztrajni in se bo zgradila enotna sodna praksa, bo sporočilo prej ko slej prišlo do vseh, ki imajo moč in oblast: posegi v pravice ljudi in njihove kršitve jim bodo povzročili tolikšne preglavice, da je bolje, da spoštujejo zakone in človekove pravice, morda celo okrepijo sistemska varovala za preprečevanje zlorab in kršitev.

Veliko tožb vodite na Evropskem sodišču za človekove pravice pa na afriškem in tamkajšnjih regijskih sodiščih, pred mednarodnimi odbori... Ali obstaja učinkovita pot, da se sodbe in enkratne poprave kršitev prelijejo v sistem?

Imamo primere sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki so vodile do sprememb zakonodaje. A žalostno je, da so najhujše kršitve po navadi v državah, kjer je takšne sistemske učinke najtežje doseči. Implementacija je dolga in težka in v bistvu zahteva sodelovanje in pritisk celotne družbe. Da bi se stvari spremenile in sistemsko izboljšale, so potrebna skupna prizadevanja, podprta s kampanjami, nato pa tudi nadzor, da se določbe ustrezno izvajajo in uresničujejo. To lahko pomeni tudi, da je treba dolga leta vlado ob vsaki priložnosti opozarjati, da nečesa še ni uredila ali da obljubljenega ne izvaja učinkovito.

Pa smo kot družbe sploh naučeni in vajeni izvajati nenehen pritisk?

V večini primerov so spremembe rezultat odločitev političnega vrha, ko ta oceni, da je implementacija izboljšav boljša opcija. A obstajajo tudi primeri civilnih družb, ki so sposobne zagotoviti zadosten pritisk, da dosežejo spremembe. Vendar to zahteva resnično izjemno družbeno kondicijo in vztrajnost.

V Latviji ste pomagali novinarki Gunti Sloga, ki jo je politik neutemeljeno tožil zaradi razžalitve. Pravi, da je njeno zadoščenje vsaj v tem, da politik ni bil ponovno izvoljen v evropski parlament. Je novinarstvo s tega vidika v vaših očeh učinkovito?

Guntin primer je zagotovo dokaz, da je. Tudi v drugih primerih so novinarski prispevki vodili do preiskav, javnih razprav, odpiranja vprašanj, ki so jih ljudje zastavili z drugačnim tonom. A v tem pogledu delo ni nikoli dokončno opravljeno, vselej je treba nadaljevati. V Burkini Faso so novinarski prispevki dosegli, da je bil politik premeščen na drugo delovno mesto, a to samo po sebi še ne pomeni, da bo soočen s posledicami svojih dejanj.

V Angliji je država urednika Guardiana prisilila, da je uničil računalnik, na katerem so bili podatki Edwarda Snowdna o delovanju tajnih služb, ki so zagotovo tudi stvar javnega interesa, ko gre za nadzor splošne javnosti. Vas to skrbi?

Zagotovo, saj gre za zelo nevaren signal, kakšne posege si dovolijo domnevno vzpostavljene in delujoče demokracije. Sodelovali smo tudi pri primeru Davida Mirande, partnerja Glenna Greenwalda, ki so ga britanske oblasti na podlagi protiterorističnih zakonov zadržale na letališču Heathrow in zasliševale ure in ure ter mu zaplenile prtljago. Za nas je bil to primer zaščite novinarskih virov. Davidu bi moralo biti omogočeno svobodno potovanje s prtljago, ki jo je imel pri sebi, četudi so bili v njej dokumenti, ki so bili novinarski vir.

Britansko sodišče je njegovo tožbo zavrnilo, a vložili smo pritožbo in ne bomo odnehali. Velika Britanija sicer ni država, v kateri bi praviloma delovali, saj moramo zaradi omejenih sredstev izbrati prioritete. Osredotočamo se na države, kjer novinarjem resnično ni na voljo ustrezna pravna pomoč, toda v tem primeru smo se odločili narediti izjemo, saj gre za primer, ki lahko vzpostavi strašljivo nizke standarde. V Etiopiji je veliko novinarjev, ki so zaprti zaradi obtožb na podlagi protiterorističnega zakona, za katerega trdijo, da so ga napisali po britanskem in ameriškem zgledu – a so pri tem izpustili še tiste redke člene kontrole in nadzora, ki so obstajali v originalih. Gre za zelo zaskrbljujoč razvoj dogodkov, saj politikom po vsem svetu pošilja sporočilo: »Naredite lahko, karkoli se vam zahoče, če le rečete, da gre za terorizem.«

Pričakujete, da boste s pritožbo uspeli?

Morali bi. Gre za očitno zlorabo pooblastil in moči. Če ne, bomo šli do Evropskega sodišča za človekove pravice.

Ampak sedanja britanska vlada na glas razmišlja, da bi odstopila od zavez v evropski konvenciji o človekovih pravicah.

Kar je popolnoma smešno in noro. In v resnici grozno. Pošilja izjemno slab signal, a mislim, da ne gre toliko za resno namero kot za dvorjenje določeni skupini volilcev. V političnih nastopih je veliko gledališke igre. Vse nevladne organizacije so ob teh besedah britanskega premierja skočile v zrak, vsi so se odzvali. To je dobro, ker kaže, da je ljudem mar in da družba tega nikakor ne podpira.