»Zdravniki mi povedo le, kakšne posledice bom imel, če bom še enkrat padel. Namesto mene pa se ne morejo odločiti, ali nadaljevati kariero ali ne. Bojim se tveganja. Padci so sestavni del kolesarstva. Spomnite se, kaj se je letos dogajalo Janiju Brajkoviču. Videl sem njegov padec na dirki Hrvaška–Slovenija. Nekaj peska na asfaltu in... Ne želim več tvegati. Tudi ob malo daljši vožnji s kolesom v kolku začutim bolečine, začne me zbadati. Zdravnik pravi, da tako je in da bo tako tudi v prihodnje.« Tako je kolesar Tomaž Nose razmišljal pred tednom dni na zadnji dirki sezone v Podsmreki, na zaključnem srečanju v Češči vasi pri Novem mestu pa je tudi uradno sklenil profesionalno kariero.

Če bi Nosko, kot enega najbolj izpostavljenih slovenskih kolesarjev zadnje dobe kličejo v kolesarskih vrstah, opisal vsaj del športno-življenjske poti, bi o 20-letni karieri lahko brali knjižno uspešnico. Bila bi mala biblija zgodb, od nebes do pekla, od slave do trnja ter nazaj. Vse bi bile poučne. Tudi zaključek. Lani ob koncu sezone je bil na treningu vpleten v hudo prometno nesrečo, predvsem jo je skupil v predelu medenice, in na dirke se ni več vrnil. Zelo velika travma za športnika. »Če bi bil zdrav, bi vozil še nekaj let,« pripomni Nose, ki je bil vsa leta steber novomeške zasedbe. Preprost, zgovoren, prijazen, odprt – vsekakor je bil zvezdnik na slovenskih cestah.

Razkošen talent je pokazal že kot mladinec s petim mestom na svetovnem prvenstvu leta 2000 v Franciji. Njegovi zvezdniški trenutki so prišli v obdobju zmagoslavja na dirki Po Sloveniji v letih 2006 in 2007 pa tudi 2009. Ko se je po enoinpolletni dogodivščini v švicarskem Phonaku (2004–2005), v katerega dresu je okusil tudi eno najstarejših zgodovinskih klasik Po Lombardiji (25. mesto je še vedno ena najboljših slovenskih uvrstitev), vrnil v Adria Mobil, je bil prepričljiv v vzponih. Na odločilnih etapah dirke Po Sloveniji leta 2006 na Sveto goro in Vršič je premagal vse po vrsti, od Jureta Golčerja, Tadeja Valjavca in Przemyslawa Niemieca do Roberta Kišerlovskega.

Ko je v rumeni majici pripeljal v Novo mesto, so ga nosili na rokah. Od tedaj tudi izvira znameniti slogan s transparenta »Biti Podgur'c je luksuz«. Slogan, ki zaznamuje prebivalce vasi pod Gorjanci, kot je Nosetovo Gabrje, je potem na Dolenjskem ponarodel. Tudi naslednje leto je na najbolj znamenitem prelazu Vršič (1611 m) oblekel rumeno majico in le za dve sekundi zaostal za Vincenzem Nibalijem, letošnjim junakom francoskega Toura, kar upravičeno lahko šteje za vrhunec kariere. V imenitni zasedbi tistega leta so za Nosetom sledili Simon Špilak, Andrea Noe, Roman Kreuziger, Gianpaolo Caruso, ki so in še krojijo elitne dirke po svetu. In bi jih verjetno tudi Nose, če se ne bi usoda z njim tako kruto poigrala.

Preprost fant iz Gabrja, največkrat prizorišča državnega prvenstva v Sloveniji, je na svoji koži najbolje občutil pregovorno slovensko nevoščljivost. In zahrbtnost. Nose je jeseni 2005 resno zbolel (osteoporoza) in po preiskavah v kliničnem centru mu je osebna zdravnica predpisala zdravljenje s testovironom, ki pa je bil na prepovedani dopinški listi. Zdraviti se je začel, ko je dobil odobritev s certifikatom tudi tedanjega predsednika antidopinške komisije OKS dr. Jožka Osredkarja z odobritvijo WADA. Vendar certifikat po pravilniku UCI ni bil dovolj za mednarodne dirke, na pomanjkljivost pa ni bil nikoli opozorjen. Zapletlo se je šele po opozorilu laboratorija z Dunaja glede dodatnih analiz na prisotnost testosterona. Nosetovi dopinški testi so bili v tistem obdobju vedno negativni.

Ker je Nose na zaslišanju pred antidopinško komisijo iskreno priznal uporabo tega zdravila, pokazal zdravstveni karton in certifikat s podpisom Osredkarja, je tedanja antidopinška komisija pri kolesarski zvezi izrabila priznanje Noseta, nelogičnost v predpisih WADA in UCI ter ga obtožila dopinga. Sledil je dolg boj za pravico, ki se je ob izjemni podpori celotnega kluba z Bogdanom Finkom, Milanom Erženom in predsednico Mojco Novak končal šele z odločitvijo Mednarodnega športnega razsodišča CAS. Kazen je bila glede na siceršnjo prakso milostna, že skoraj oprostilna, a so mu pilatovsko odvzeli zmago z dirke Po Sloveniji 2006. Hkrati je moral plačati 500 švicarskih frankov CAS, kolesarska zveza pa 5000 švicarskih frankov Nosetu. Na CAS so ugotovili, da je komisija za antidoping pri KZS postopek proti Nosetu vodila mimo vseh pravil.

Ni odveč zapisati še ozadje. Komisijo je tedaj vodil pomemben član Perutnine Ptuj, pravnik Milan Čuš, drugi član komisije je bil dr. Robert Hajdinjak, zdravnik kolesarjev Radenske KD FT, torej dveh konkurenčnih ekip, službo pa je tedaj posredno izgubil tudi generalni sekretar KZS Aleksander Škraban. In še pika na i: za Noseta se je primer začel poleti 2007 s klicem iz Perutnine Ptuj menedžerja Reneja Glavnika, ali bi prestopil v konkurenčni klub. Seveda je odklonil. Ni slutil, kaj se kuha v ozadju, že čez nekaj dni je prišlo vabilo na zaslišanje. »Podlosti ljudi ne bom nikoli pozabil. Tudi tistih, ki so mi pozneje stiskali roko.«

Nosetov primer je bil v marsičem vzorec, da so tudi na mednarodni ravni spremenili pravila za uporabo zdravil, ki so tudi na dopinški listi, kot tako imenovano terapevtsko izjemo. Nose je zaradi tega plačal visoko ceno. Čeprav je bil leta 2008 oproščen za nazaj, se mu je kolesarstvo priskutilo in je celo leto dni počival ter spoznal, da je kolesarstvo le luksuz. In se je vrnil. Dirko Po Sloveniji 2009 je končal kot drugi. Ta uspeh je bil zanj veliko zadoščenje.

Vse zadnje sezone je ostal steber ekipe, nanizal nekaj lepih uspehov, predvsem pa delal za ekipo, ki je prav z njim v zasedbi dosegla vrhunec z 20. mestom na ekipnem svetovnem prvenstvu v vožnji na čas v Firencah 2013, kar je bila – kako naključno – njegova zadnja uradna dirka UCI. In še na svoji zadnji domači dirki VN Avtomojster lani oktobra je bil na zmagovalnih stopničkah. Letos je bil le navijač ob ogradi. »Ko bom velik, bom takole pokončno hodil naokoli, z nazaj počesanimi lasmi z želejem. Nekaj bom že delal,« se je glede sanjske službe in prihodnosti pošalil absolvent visoke šole za upravljanje in poslovanje.