Nedavno poročilo Global Aging Index 2014 razkriva številne negativne posledice pokojninskega sistema sprotnega kritja, ki je značilen tudi za Slovenijo. Zaradi hitrejše rasti upokojene populacije od delovno aktivne populacije se čedalje več starostnikov sooča s tveganjem starostne revščine. V Švici ima 17,8 odstotka upokojencev v starosti nad 60 let manjšo pokojnino od povprečnega dohodka na prebivalca. Leta 2014 se je v primerjavi z letom 2008 število prošenj za izredno državno pomoč starostnikom v Švici povečalo za skoraj sedemkrat, saj višina pokojnin v veliki meri ne zagotavlja možnosti dostojnega življenja. Kljub višjemu dohodku na prebivalca je v ZDA na pragu revščine 15 odstotkov upokojencev, medtem ko je v Avstriji in Sloveniji na pragu revščine 8,7 oziroma 9,1 odstotka upokojencev.

Srž problematike pokojninskega sistema v razvitih državah leži v pretočnem kritju pokojninskih obveznosti. V takšnem sistemu tekoče pokojninske obveznosti krije sedanja delovno aktivna populacija z načelom medgeneracijske solidarnosti. Sistem sprotnega plačevanja pokojninskih obveznosti je deloval razmeroma dobro v stanju stacionarne rasti prebivalstva, kjer je zajeten delež aktivne populacije plačeval pokojnino kot socialni transfer upokojeni generaciji, ki je zaradi demografske dividende uživala visoko pokojnino glede na povprečno plačo.

Povojne upokojene generacije so posledično uživale visoke pokojnine. Zaradi hitrega podaljševanja pričakovane življenjske starosti in ugodnih upokojitvenih pogojev, ki so jih omogočile povojne socialdemokratske vlade, se je delež pokojninskih izplačil v BDP hitro povečal. Leta 2009 je Italija namenila 15 odstotkov BDP za javne pokojnine. V istem letu je Francija za pokojnine namenila skoraj 14 odstotkov BDP, Avstrija 13,5 odstotka in Slovenija 11 odstotkov BDP. Logična posledica ugodnih upokojitvenih pogojev za povojne generacije ter hitrega podaljševanja življenjske dobe je izrazit pritisk na fiskalno vzdržnost pokojninskih izdatkov, kar seveda odpira vprašanja pokojninske reforme.

Pretekle pokojninske reforme v državah OECD so temeljile predvsem na podaljševanju dejanske upokojitvene starosti in zmanjšanju nadomestitvenega razmerja. Prvi ukrep danes mladim onemogoča permanentno vključevanje na trg dela, medtem ko drugi ukrep povečuje starostno revščino. Edini smotrni ukrep, s katerim bodo starajoče se družbe lahko rešile problematiko nizkih starostnih pokojnin brez poslabšanja ekonomskega položaja mladih generacij, je sprememba paradigme pokojninskega sistema iz prerazdelitvenega v investicijski način.

Prehod na investicijski način pokojninskega sistema pomeni trdno krepitev tretjega pokojninskega stebra. Slednje pomeni, da mora nova pokojninska zakonodaja temeljiti na investiranju pokojninskih prispevkov na kapitalske trge razvitih držav, pri čemer mora regulator zagotoviti zelo stroge in nadzorovane standarde upravljanja pokojninskih skladov in ponudbe investicijskih paketov, ki zagotavljajo realizacijo donosa na pokojninski portfelj ter anuitetnih izplačil po upokojitvi. Hkrati mora pokojninski sklad ustrezno razpršiti svoj naložbeni portfelj in sestaviti ustrezne naložbene strategije, ki ustrezajo starostnim profilom, saj lahko prevelika izpostavljenost tveganim vrednostnim papirjem pred upokojitvijo vodi v nenaden upad pokojninskih prihrankov.

Osrednji izziv tovrstne reforme je spopad z moralnim hazardom, saj bi lahko že povprečni donosi varčevalce spodbudili, da namenjajo pokojninske prihranke za tekočo porabo, zaradi česar bi lahko kasneje imeli mizerna anuitetna izplačila pokojnin. Elegantna rešitev takšnega tipa moralnega hazarda je uvedba zelo visoke davčne stopnje na izplačilo pokojninskih prihrankov pred upokojitvijo. Tovrsten sistem na prvem mestu zahteva trdno in resnično zavezo političnih strank za spremembo pokojninskega sistema ne glede na politično usmerjenost. Dohodkovno varna starost, fiskalno vzdržen pokojninski sistem in dober ekonomski položaj mladih so navsezadnje del javnega interesa.