Kronologija kaže naslednje: Gregor Jagodič, svetovalec za kulturo v kabinetu predsednika vlade, je pred dnevi službo za državne proslave ministrstva za kulturo obvestil, da Miro Cerar s konceptom proslave, ki so ga po dogovoru z Univerzo v Ljubljani pripravili predstavniki treh fakultet, ni zadovoljen. Ker je koncept izrazito nekonflikten in izpostavlja mlado izobraženstvo, je seveda zadišalo po skrajno neprimerni »umetniški« kritiki predsednika vlade. Toda tej informaciji je po dveh Cerarjevih sestankih, po enem z dekanom UL in drugem z avtorji koncepta, sledil demanti: predsednik vlade ni imel pripomb na koncept.

Imamo torej dve možnosti: Cerar se je nepremišljeno zagnal s svojimi »državotvornimi« pomisleki (ki jih je Jagodič neopiljene sporočil na MK), potem pa se po premisleku potegnil nazaj in vse skupaj zanikal. Druga možnost je, da je Jagodič Cerarja »namočil«, medtem ko je bil ta v Bruslju. Zakaj? In v imenu česa?

Gregor Jagodič o kulturni politiki ne ve nič, funkcijo svetovalca v vladnem kabinetu mu je Cerar ob znanem podcenjevanju kulturnega resorja dodelil kot nagrado za njegovo predvolilno PR-delovanje za SMC. To njegovo delovanje v službenem času (Jagodič je bil kot PR redno zaposlen na UL) je seveda sprožilo javno zanimanje in zato so zadevo, ki je bremenila tudi SMC, »rešili« tako, da je Jagodič »sporazumno« (in ne disciplinsko, zaradi nedela) prekinil delovno razmerje z UL. V parlament mu ni uspelo priti, službe na UL, ki bi ga sicer po koncu politične kariere čakala, tako kot vse srečneže iz javnega sektorja, ki se podajo v politiko, ni več imel in tako je pristal v predsednikovem kabinetu.

Je bil vesel, ta nekdanji TV-novinar, »Voduškova spletična«, kot so mu nekoč pravili? Je bil zadovoljen, da je na tem položaju, četudi mu mora biti jasno, da zanj nima kompetenc? Zdi se, da ne. Zdi se, da ali ne zna Cerarjevih »državotvornih« eskapad piarovsko prepesniti v nekaj, kar ne bi smrdelo po cenzuri, ali pa – še huje – grize roko, ki ga hrani, potvarja premierjeve besede in mu dela škodo za njegovim hrbtom.

Če drži slednje, je stvar resna. Cerar seveda ni prvi predsednik vlade, ki je iz taktičnih, načelnih ali nenačelnih razlogov v svojo bližino spustil nekoga, ki ne po strokovnih ne po političnih kriterijih tja ne sodi. Mnogi pred njim so takale kukavičja jajčka greli bolj ali manj stisnjenih zob. In večina je zelo kmalu ugotovila, da takile kukci sploh ne cenijo te njihove »geste«, nasprotno, da jo v naraščajoči samozaverovanosti razumejo le kot potrdilo lastne odličnosti in kot dokaz premierske šibkosti in zato vse bolj dvigujejo grebenček. Karikaturo je seveda dosegel Pahor z Ruplom, a tudi nedavnemu »nevarnemu razmerju« med Bratuškovo in G. G. Mišičem ni manjkalo razsežnosti slabega teatra. Ker sta Cerar in celotna SMC politično povsem neizkušena, je zadeva še toliko hujša: tri četrt nepremišljenih, slabo formuliranih in napačno pozicioniranih izjav, ki stranki in njenemu predsedniku delajo škodo, ne bi nikoli ugledalo mikrofona, če bi imeli ob sebi strokovnjake za komuniciranje z javnostmi. Si Cerar torej upa narediti red ali pa bo neki drugi red ponaredil njega?