»Diagnozo pljučnega raka so mi, tako kot mnogim, postavili prepozno. Čeprav sem na težave opozarjala zdravnike ter redno in samoiniciativno hodila na preglede, so raka pljuč zdravniki odkrili šele, ko je zajel že obe pljučni krili,« je svojo izkušnjo s (pre)počasnim postavljanjem diagnoze opisala Živka Škrabar.

»Veliko bolnikov se da pozdraviti, če bolezen odkrijemo dovolj zgodaj,« opozarja prof. dr. Tanja Čufer, specialistka internistične onkologije s Klinike Golnik, in dodaja, da ima petina bolnikov zdravstvene težave več kot štiri mesece, preden jim postavijo diagnozo raka pljuč, zato je zgodnja diagnostika te bolezni eden izmed ključnih ciljev novoustanovljene Sekcije za raka pljuč v okviru Društva onkoloških bolnikov Slovenije.

Težave, ki kažejo na to, da bi lahko šlo za raka pljuč, so kašelj, težje dihanje, bolečina ali zbadanje v prsih, hitra utrujenost, močnejši izmeček iz pljuč, včasih s sledovi krvi ter vnetja pljuč, ki ne izzvenijo ali se ponavljajo kljub zdravljenju z antibiotiki. Narava teh simptomov je problematična, ker so nespecifični in se lahko pojavijo tudi pri drugih boleznih. Pri napredovalnem ali razširjenem raku pa se pojavijo tudi glavoboli, hripavost, ohromelost, bruhanje, bolečine v kosteh ali sklepih in potenje.

Kadilci, nehajte kaditi!

Zaradi kajenja nastane okoli devetdeset odstotkov pljučnega raka. Na Društvu onkoloških bolnikov Slovenije opozarjajo, da več cigaret ljudje pokadijo, večja je možnost, da bodo zboleli. Lahke cigarete z manjšo vsebnostjo nikotina niso nič manj nevarne, saj cigaretni dim vdihavamo globlje, zato se rak pogosteje pojavlja na obrobnih delih pljuč. Pomembno je tudi, pri kateri starosti ljudje začnejo kaditi. Če pričnejo to nezdravo razvado mlajši, obstaja večja verjetnost, da bodo zboleli.

A tudi če bi vsi ljudje nehali kaditi, pljučnega raka ne bi izkoreninili. »Mit je, da je pljučni rak le posledica kajenja,« opozarja Čuferjeva.

Problematično pa je tudi pasivno vdihavanje cigaretnega dima, s čimer ima lastno izkušnjo tudi Živka, saj sta kadila njen oče in tudi mož. Med morebitne vzroke za nastanek pljučnega raka pa je uvrstila tudi poklicno tveganje, saj je bila pogosto na gradbiščih, kjer je prisotnih veliko škodljivih snovi.

Drugi najpogostejši dejavnik tveganja za nastanek raka pljuč je prav izpostavljenost škodljivim snovem, kot sta radon in azbest. Čas od izpostavljenosti do pojava bolezni je ponavadi dolg, saj ljudje zbolijo tudi po štiridesetih letih od izpostavljenosti. Na razvoj pljučnega raka pomembno vplivata tudi vrsta dela (kovinska in kemična industrija ter gradbeništvo) in bivanje v onesnaženem okolju. Vpliv na nastanek bolezni pa ima tudi genetska nagnjenost.

Konoplja ni alternativa zdravljenju

Raka pljuč tradicionalno zdravijo z operacijo, obsevanjem, kemoterapijo in tarčnimi (biološkimi) zdravili. Ker je že sama diagnoza za mnoge velika stiska, si skušajo poleg klasičnega zdravljenja pomagati še z alternativnimi pristopi, ki jih neumorno ponujajo tudi spletne strani.

Bolniki se pogosto na lastno pest odločajo za različna prehranska dopolnila, vitamine in diete, v zadnjem času pa je zelo priljubljena tudi konoplja.

»Konoplja je narkotik, ki pomaga proti bolečinam,« priznava doc. dr. Viljem Kovač, specialist onkologije in radioterapije z Onkološkega inštituta, a hkrati opozarja, da si bolniki konopljo odmerjajo po svoje, kar pa lahko pripelje do zapletov, saj konoplja povzroča tudi težave s srcem in toksičnost jeter.

»Gre za špekulacijo, ker so na rakavih celicah odkrili receptorje za snovi, ki jih ima konoplja, in na hitro zaključili, da bi s tem lahko delovali nanje,« je pojasnil Kovač in poudaril, da niso bila opravljena niti predklinična testiranja na živalih, ki bi pokazala, ali je to učinkovito ali ne.

»Zahodna medicina temelji na dokazih, zato bi bilo sila neodgovorno bolnikom svetovati tovrstno zdravljenje, sploh če bi zato opustili tradicionalno, za katero imamo dokaze, da lahko pomaga.«

Alternativno medicino ponekod v tujini imenujejo komplementarna ali integrativna oziroma dopolnitvena medicina. Ta medicina ima holistični pristop do bolnika, kar je tudi naša želja, tako Kovač, moramo pa vedeti, da je med oblikami zdravljenja, ki so na voljo, tudi veliko škodljivih.

V Franciji navdušeni nad novim zgodnjim odkrivanjem raka pljuč

Ekipa zdravnikov iz Nice je z določitvijo biomarkerjev, ki so lastni v krvi cirkulirajočim tumorskim celicam (CTC), izdelala nov postopek za hitro in zgodnje odkrivanje raka pljuč. V naslednjih letih bi morda lahko v rizičnih skupinah, kot so kadilci s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB), začeli izvajati presejalni program, tako da bi iz odvzetega vzorca krvi že po nekaj minutah ugotovili, ali so v njej CTC in se je zato bolezen že začela. Prisotnost CTC bi bilo tako po njihovem mogoče odkriti okoli leto prej, preden bi radiološke preiskave zaznale raka pljuč in preden bi bolezen bolniku začela povzročati težave.

Zdravniki iz Nice so postopek raziskali na 245 osebah, od katerih jih je 168 zaradi kajenja in KOPB sodilo v rizično skupino. V petih primerih so tako v krvi odkrili CTC in šele leto ali celo štiri leta pozneje je bilo pri njih mogoče s skeniranjem pljuč zaznati znake pljučnega raka. Pri vseh petih so ga nato z ustreznim zdravljenjem odpravili.

»Veliko bolje je, da naredimo vse, da raka pljuč odkrijemo v zgodnjem stadiju, ko je še ozdravljiv. Zato so zelo pomembni presejalni programi. V ZDA je velika raziskava potrdila, da preiskava z računalniško tomografijo (CT) pri kadilcih, starejših od 55 let, zmanjša umrljivost zaradi raka pljuč. Vendar CT pokaže tudi nerakave spremembe, dodatne preiskave pa so zelo obremenjujoče za bolnika in lahko tudi škodljive, kot velja tudi za sevanje ob CT. Tudi cena teh preiskav za družbo ni majhna,« pojasnjuje Čuferjeva.

Prepričana je, da so tudi z odkrivanjem zgodnjega raka s pomočjo biomarkerjev v krvi možni lažni negativni in lažni pozitivni rezultati. »In še vedno bo treba raka, potem ko bomo v krvi našli potencialen rakav biomarker, s klasičnimi preiskavami potrditi, preden bomo lahko bolnika zdravili.«

Še bolj realističen je prof. dr. Matjaž Zwitter z ljubljanskega Onkološkega inštituta, ki dodaja: »Ne vidim, kaj naj bi pozitiven izvid CTC prinesel, razen panike, da ima prizadeti nekje skritega raka, ki samo čaka, da se bo razširil. Dvomim, da bi bilo mogoče z odkrivanjem CTC bistveno zmanjšati smrtnost.« V najboljšem primeru bo koristilo »ozkemu krogu potencialnih bolnikov, tistim s KOPB«, teh pa je »med našimi bolniki manj kot 20 odstotkov«.

Prof. dr. Zwitter pri bolnikih s KOPB zagovarja CT, a treba je tudi prenehati kaditi. »Žal pri večini ni tako. CT pri kadilcu daje lažen občutek varnosti: 'Žena, tu imam napisano, da je CT v redu. Prinesi še en paket cigaret.' Osnova je preventiva, boj proti kajenju, pa tudi onesnaženemu zraku v delovnem okolju.«