Kakšnega presenečenja, potem ko je demokrate v torek na kongresnih volitvah doletel tolikšen poraz, sicer ne bi smelo biti. Napovedovale so ga že ankete, nikjer pa niso imeli v rokavu aduta, da bi dogodke v volilnem finalu obrnili v drugo smer. A to ni le zasluga tega, da je bil nekdaj zvezdniški Obama zdaj zaradi svoje relativno nizke priljubljenosti nezaželen gost na predvolilnih shodih in breme za mnoge demokratske kandidate. Ali tega, da se demokratski volilci tradicionalno manj navdušeno udeležujejo kongresnih volitev, kadar te ne potekajo hkrati s predsedniškimi, pri čemer je del demokratskih volilcev tudi minilo navdušenje, ki so ga nad predsednikom kazali prej in so mu s svojimi glasovi pomagali v Belo hišo. Razlog je tudi v tem, da je večina zveznih držav, ki so bile tokrat ključne v bitki za senat (predstavniški dom so z velikim naskokom republikanci nadzirali že od leta 2010), v zadnjem obdobju bolj naklonjena republikancem in da so se po odmiku od tega povprečja, ki se je zgodil v času nepriljubljenosti Busha, zdaj vrnile v stare tirnice. V tem smislu so demokrati samo plačali ceno lastnega uspeha. Obenem pa so republikanci tokrat precej bolje organizirali kongresno kampanjo in tudi nevtralizirali zase moteč dejavnik gibanja čajank, ki jim je pred dvema letoma precej škodil.

Optimisti bi lahko pričakovali, da bosta demokrat Obama in republikanski kongres morda vendarle znala stopiti skupaj. Prvi gotovo ima interes, da spelje skozi postopek še kakšen opaznejši kos zakonodaje. Republikanci na drugi strani bodo zdaj nosili veliko večino bremena javne podobe kongresa, ki je v očeh Američanov katastrofalna, saj ga pozitivno ocenjuje le štirinajst odstotkov vprašanih (podatek iz septembra po Gallupu). Pri čemer se jih že tako in tako drži sloves, da so »stranka, ki govori samo 'ne'«, čeprav niti demokrati z odhajajočim vodjo večine v senatu Harryjem Reidom na čelu niso kazali pretirane spravljivosti. Zdaj se ponujajo vzporednice z letom 1996, ko so imeli republikanci prvič po štiridesetih letih večino v obeh domovih kongresa. Takrat so po nekaj izgubljenih bitkah z Belo hišo in načetem ugledu v javnosti našli skupni jezik z demokratom Billom Clintonom, iz česar se je izcimilo nekaj konkretnejših paketov zakonodaje. Da bi se to zgodilo tudi tokrat, pa je vendarle precej manj verjetno, ker sta se razkol med strankama in dajanje prednosti blokadam pred iskanjem soglasja odtlej okrepila do te mere, da je bil poslavljajoči se 113. kongres sredi njegovega mandata najmanj produktiven po številu sprejetih zakonov v zgodovini in najbolj ideološko razklan. Zdi se, da sta stranki slepo zakopani v prepričanje, da lahko najbolj uspevata z nasprotovanjem, pa čeprav jima ankete vedno znova povedo, da takšna politika, skupaj z umazanimi kampanjami, volilcem preseda. In če bo tako ostalo, Obami, ki mu strankarskih razkolov ni uspelo preseči kljub drugačnim obljubam, ostaja zunanja politika kot klasično zatočišče predsednikov proti koncu mandata, ker ima kongres nad njo pač manj pristojnosti.